“Nagovarjam vas iz dna srca, kot bi oče govoril s sinom ali hčerjo,” je dejal in nato nadaljeval s serijo ničvrednih obljub. Vsi so pričakovali, da bo stari diktator odstopil. Vsi, razen Hosnija Mubaraka in njegovih bližnjih. Pisal se je 10. februar, 2011, leto nemirov na Bližnjem vzhodu in še posebej v Egiptu. Pisalo se je tudi leto, ko so Egipčani o tistih, ki jim vladajo, začeli razmišljati drugače. Mubarak je odstopil 11. februarja, potem ko je ugotovil, da mu Egipt ne verjame več.

Takratnim nemirom je prisostvoval Jack Shenker, poročevalec angleškega Guardiana. Proteste je, kot vsi ostali, spremljal s trga Tahrir, videl pa je tudi obraze protestov, ki so drugim ostali skriti. Popuščanje Mubarakovega prijema je opazoval v najrevnejših četrtih, tovarnah in domovih, kjer so se najprej začeli spraševati o legitimnosti vladarja – ki je z “ekonomskimi reformami” obogatil peščico privilegiranih, pri tem pa pozabil na opeharjeno in zapostavljeno večino. Na Zahodu si namreč mnogi predstavljajo, da se je Egiptovska vstaja začela z liberalno usmerjeno mladino, čeprav ni bilo tako. Prvi in najusodnejši udarec so zadali delavci s podeželja.

Tržne reforme, izvor vseh težav?
Shenker je prepričan, da lahko veliko problemov Egipta povežemo s tržnimi reformami, ki so bile uvedene med Mubarakovo avtoritarno vladavino. Njegovemu prepričanju bi težko očitali kaj oprijemljivega. Ekonomske reforme, ki so bile izvedene v devetdesetih, so sicer uravnotežile proračun in pospešile ekonomsko rast, vendar pozabile na Egipčane, ki so se zanašali na miloščino iz rok države. Spremembe so bile tako hitre, da se marsikdo ni znal ali ni uspel prilagoditi novim pogojem, ki so zavladali trgu dela.

Shenker vidi vse težave Egipta v neoliberalizmu, kljub temu da priznava, da so bile reforme prevara – prevarati je bilo potrebno Egipčane in svetovno javnost, da v deželi faraonov obstajajo resnični trg, konkurenca in pluralizem. Mubarak je zamenjal javne monopole s privatnimi, svobodni trg pa z izkoriščevalskim rentništvom.

Po revoluciji vse po starem, a upanje ostaja
Pri Shenkerju se razočaranje nad produkti revolucije meša z upanjem. Zahodni novinarji si zadnje čase, ko razmišljajo o Egiptu po nemirih, prizadevajo najti trohico upanja za boljšo prihodnost. Shenker upanje najde v zasejanih semenih revolucije, ki so za vedno spremenila način, kako Egipčani razmišljajo o svojih oblastnikih. “Precejšnji delež egiptovske populacije ne razmišlja več isto o sebi in politiki. Niso več pripravljeni prenašati vsega,” pripoveduje eden izmed Shenkerjevih intervjuvancev.

Zaenkrat je videti, da je na oblasti nov oblastnik – Abdel-Fattah al-Sisi, ki vlada z veliko podporo Egipčanov. “Mladino Egipta ljubim kakor svoje otroke,” pravi. Vsaj na prvi pogled Egipt ni prav nič drugačen, kot je bil še za časa Mubaraka, tj. pred vstajami leta 2011.

Ž. K., po The Economist