Razkritih je bilo na tisoče tekstovnih sporočil zloglasnega poslovneža Mariana Kočnerja, podprtih s pričevanji s sodišča, ki dajejo izjemen notranji vpogled v gnilobo slovaškega sodnega sistema. Znano je, da je kontroverzni Kočner je gojil tesne osebne vezi s slovaškimi sodniki, da bi tako vplival na rezultate posameznih primerov, v katere je bil vpleten. Izmenjal si je na tisoče, pogosto vulgarnih, tekstovnih sporočil z eno izmed sodnic, ki je nato pritisnila na podrejene, naj odločijo v njegovo korist. Glede ene izmed sodnic je Kočner zapisal, da mora narediti, kar se od nje pričakuje, sicer bo končala enako kot Jan Kuciak. Ob tem je posebej srhljivo dejstvo, da je bil mladi novinar Kuciak umorjen le nekaj dni poprej. Znano je tudi, da je Kočner še enemu sodniku izplačal vsaj 170 tisoč evrov za ugodne sodbe ali pa za posredno izvajanje pritiska na druge sodnike, da bi storili enako. Sodniku je celo dal USB ključe z obrazložitvijo, ki bi jo moral uporabiti za utemeljitev razsodb.
Mladi slovaški raziskovalni novinar Ján Kuciak, ki je bil umorjen pred tremi leti, nikdar ni prišel do dna tistega, kar bi lahko postala največja zgodba njegovega življenja. Dolgo časa seznanjen s finančnimi goljufijami in korupcijo, je pobližje spremljal dogajanje povezano s poslovnežem Marianom Kočnerjem. Ta se je v javnosti kazal kot drzni poslovnež, ki se je pogosto pojavljal na televiziji in v tabloidih, kjer se je hvalil s svojimi vilami in športnimi avtomobili. Leta 2017 pa je Kuciak naletel na zadnji Kočnerjev podvig: poskus prepričati sodnika, da mu dodeli skoraj 70 milijonov evrov iz blagajne priljubljene televizijske postaje, in sicer na osnovi lažnih dokumentov, poroča occrp.
Kuciak je ob tem posredoval le posredne dokaze, vendar pa je maja leta 2017 objavil članek, v katerem je opisal, kako je sodnik ključne dokaze prezrl, da bi razsodil v Kočnerjevo korist. Devet mesecev pozneje je bil mladi novinar mrtev. Vplivni poslovnež se je še kako dobro zavedal Kuciakovega poročanja, zato mu je že prej grozil. Marca 2019, je bil obtožen organiziranja umora Kuciaka in njegove zaročenke, s čimer je bila sprožena pravna bitka, ki je bila več mesecev v središču pozornosti celotne Slovaške. Najbolj ironično pa je to, da je bil Kočner v začetku spoznan za nedolžnega, vendar pa je bil naknadno obsojen na dolgoletno zaporno kazen in to za izredno prebrisan načrt, ki ga je snoval ter ga skušal prikriti.
Umorjeni novinar ni nikdar uspel v celoti obelodaniti te zgodbe, vendar pa je ta luč sveta ugledala s pomočjo sodnih dokumentov, na tisoče besedilnih sporočil in pogovorov s policijskimi preiskovalci primera. Odslej pa je vse zbrano črno na belem, kar je Kočner počel, ob čemer je za las manjkalo, da bi ostal nekaznovan. Shema Kočnerjevega delovanja je bila enostavna in nesofisticirana. Vplivni poslovnež se ob tem ni zanašal na svojo pretkanost, marveč na svoje povezave znotraj slovaškega pravosodnega sistema. Ob tem je uporabljal podkupnine, ustrahovanje in močnega posrednika, s čimer mu je uspelo usmerjati sojenje različnih primerov, ki so bili za njega pomembni. Vse skupaj pa mu je omogočal “gnil” sistem, ki so ga podpirali tudi politični voditelji. Šlo je za Kočnerjeve tesne povezave s politiko, sodstvom itd. in to ga je delalo močnega.
Dolgoletni direktor TV Markize, je skupaj s Kočnerjem, televizijsko postajo skušal opehariti za okoli 70 milijonov evrov
V obličju storjenih krivic pa se je prebudil slovaški narod, ki je zahteval njihovo odpravo. Po Kucijakovem umoru pa se je Kočner po dolgih letih nekaznovanosti, soočil s pravnimi posledicami, kar pa je za seboj sprožilo pravcati plaz. Na podlagi evidence, zaseženega Kočnerjevega mobilnega telefona, je policija izvedla nekaj obsežnih preiskav povezanih s korupcijo. Ob tem jih je po prstih dobilo več ducat sodnikov, tožilcev in policijskih funkcionarjev. Zgolj tri leta po njegovi smrti, je plaz, ki ga je Kuciak sprožil, odstrl notranjost sistema, ki je bila gnila do obisti. Znano je tudi, da se je Kočner, zato da bi pridobil svojih 70 milijonov evrov od priljubljene televizijske postaje obrnil na Pavola Ruska, svojega znanca iz otroških let, ki je bil tudi dolgoletni solastnik in direktor postaje.
Leta 2005 je Rusko nenadoma poceni prodal svoje zadnje delnice in nato naletel na finančne težave ter leta 2012 razglasil stečaj. Kočner je staremu znancu pomagal tako, da je kupil terjatve banke v zvezi z njegovo hišo in mu s tem omogočil, da je tam bival še naprej. Kmalu zatem se je začelo njuno spletkarjenje. Kočner je dobil tiskalnik in papir, izdelan okoli leta 2000. Z njimi je ustvaril lažne zadolžnice, ki kažejo, da je tisto leto Rusku posodil skoraj 70 milijonov evrov. V zapiskih piše, da je za dolg “jamčila” TV Markiza. Kot nekdanji direktor postaje je Rusko zapiske podpisal in s tem potrdil njihovo verodostojnost. A ker je bil v stečaju in ni imel prihrankov, naj bi TV Markíza prevzela obveznost poravnave njegovega lažnega dolga. Kočner pa je leta 2016 tožil postajo, zaradi zavrnitve plačila. Vendar pa njegova pravna pozicija ni bila močna. Kočner je namreč zahteval odplačilo velikanskega posojila, ki naj bi bilo izdano, ne da bi kdo, razen njega in Ruska, kdaj sploh vedel zanj.
Skupno je bilo na Slovaškem, v treh obsežnih operacijah, aretiranih 21 uglednih sodnikov
Računovodstvo televizijske postaje ni našlo nikakršnih dokazov glede sklenitve dogovora s Kočnerjem, pravniki, ki so branili interese postaje, pa so izpostavili, da se Ruskov podpis na zadolžnicah močno razlikuje od tistega, ki ga je leta 2000 uporabljal na drugih dokumentih. Tudi preiskovalci so pozneje potrdili, da so bile zadolžnice lažne. Kočner je ob tem moral zagotoviti, da se teh dokazov ne bi obravnavalo na sodišču. S tem namenom se je obrnil na Moniko Jankovsko, nekdanjo sodnico, ki je bila povišana na mesto namestnice ministra za pravosodje. Kot kaže je predstavljala idealen vzvod za dosego cilja. K temu so botrovali njen visok položaj, obsežne povezave in ljubezen do razkošja. Pozneje je Jankovska zanikala kakršnekoli povezave s Kočnerjem ter celo trdila, da ga sploh ne pozna, sploh pa naj ne bi z njim kakorkoli komunicirala, a dokazi pravijo drugače. Vse do njegove aretacije, junija 2018, sta si namreč izmenjala preko šest tisoč klicev in tekstovnih sporočil. Kočnerjeva sporočila tudi dokazujejo, da je Jankovska delovala po navodilih Kočnerja.
V začetku leta 2020 je bil Kočner spoznan za krivega in obsojen na 19 let zapora. Kazen je vrhovno sodišče potrdilo 12. januarja, s čimer se je poslovnež prvič soočil s posledicami v dolgoletnega spletkarjenja. Njegov sozarotnik Rusko je bil prav tako obsojen na 19 let zapora. Trenutno prestaja zaporno kazen v Bratislavi, v prihodnosti pa ga čaka še več sojenj. Soočen naj bi bil s še štirimi kazenskimi in korupcijskimi obtožbami, vključno z odredbo o umoru Kuciaka in Martine Kušnírove. V času svoje kriminalnih dejavnosti na prostosti pa je bil Kočner povezan še z enim slovaškim višjim sodnikom – Vladimírom Sklenko. Slednji je pomemben zlasti zato, ker je razkrinkal še 14 drugih pokvarjenih sodnikov, na odločitve katerih je Kočner poskušal vplivati. Leta 2020 je policija sprožila tri obsežne akcije v katerih je bilo aretiranih kar 21 uglednih sodnikov, vključno z namestnikom vodje vrhovnega sodišča. Obtoženi so bili korupcije in kršitve neodvisnosti sodišč.
Domen Mezeg