fbpx

[Sobotni pogled] Kako je odbor LIBE prisolil nepričakovano klofuto slovenski levici in njenim medijem

Misija Evropskega parlamenta za ugotavljanje dejstev. Vodja delegacije iz liberalne stranke Renew Sophie in' t Veld. (Foto: STA)

Ste vedeli, da sta dva odbora evropskega parlamenta pred nekaj leti obiskala Malto in tam opravila monitoring zavez vlade do vladavine prava in implementacijo evropske zakonodaje za preprečevanje pranja denarja? Ne? Kaj pa, da je odbor PANE lani poslal ugotovitveno delegacijo v Bolgarijo in tam raziskoval njihov bančni sistem? Mogoče veste za misijo LIBE na Slovaško leta 2018? Kaj pa za misijo v Latvijo in Litvo, kjer so raziskovali napredek pri razgradnji jedrske elektrarne? Tudi ne? Takšne delegacije so dokaj pogoste, ko evropski poslanci dobijo nasprotujoče si informacije različnih akterjev in bi jih radi preverili na terenu. Gotovo nihče v Evropi ne ve za misijo v Bolgariji. Tudi o »jedrski« misiji v Latviji in Litvi ne razpravlja Politico.

Levičarsko medijsko napihovanje
Če ste zadnje tedne brali slovenske medije, ste gotovo pod vtisom, da je obisk delegacije Odbora Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE), ki naj bi raziskala stanje vladavine prava in svobode medijev v Sloveniji, evropski precedens, sramota za državo in huda zaušnica vladi. Medijska klima je ustvarjala ozračje, da je slovenska država na tnalu Evropske unije, ki ne more več gledati stran, medtem ko vlada razgrajuje institucije pravne države in ogroža avtonomnost medijev. RTV Slovenija, Pop TV in Odlazkovi mediji so nas prepričali, da se v Slovenijo zazira 400 milijonov evropskih oči (Večer je poročal, da so novice o Janševih tvitih v zvezi z odborom pisali tudi na Tajvanu!).

Foto: epa

Fantazma se sesuje kot hišica iz kart
Tole pa je resnica: nihče v Evropi nima pojma, da ta ad hoc delegacija obstaja, prav tako kot vi do pred nekaj minutami niste vedeli, da so odbori evropskega parlamenta v preteklosti obiskali Bolgarijo. Misija ni imela nobenega od elementov t. i. fact finding missions, ki jih pozna mednarodna praksa (npr. OZN v Libiji in Mjanmaru, EU v Gruziji), ni bilo dolgotrajnega preverjanja dejstev niti lastne raziskave na terenu (on the spot investigation). Odbori evropskega parlamenta niso skupina strokovnjakov, ki gre v državo raziskat resnična dejstva. Evropski parlament je politični organ, sestavljen iz povsem običajnih Evropejcev, ki prav tako kot naša novinarka, ki je sestopila s pručke in pristala v Bruslju, ne vedo, kaj je to trianonska pogodba, in ki so zadeli evromilijonski dobitek s srečko, ki jim jo je kupila njihova stranka. In kot takega ga večina držav tudi jemlje – takšni odbori so postali orodje lokalnih opozicij, da na pomoč pokličejo svoje evropske politične zaveznike, končni izkupiček pa je nekaj naslovnic o neuspehih vlade.

Da bo RTV Slovenija resnično naša, pomeni: RTV Slovenija je od vseh državljanov, vseh strank in družbenih skupin, ne le levičarjev. Foto: STA

Razlika je v tem, da so v drugih državah takšni odbori zelo obroben politični dogodek, ki se v medijih pojavi nekje na strani 9 zraven prevedene zgodbe iz National Enquirerja, da je Tom Cruise po novem debeluh. Pri nas pa je misija odbora LIBE postala osrednji dogodek, kjer se je politično-medijski industrijski kompleks trudil ustvariti fantazmo, da je Slovenija na tnalu Evropske javnosti in da je res, kar oni poročajo že 19 mesecev – da je vlada kriva očitnih kršitev načela vladavine prava in da si želi podrediti medije.

Na koncu pa so doživeli hladen tuš. Ušteli so se namreč, da se bo dala zgodba, ki so jo tako učinkovito prodali Spieglu, Economistu, New York Timesu in drugim, brez težav podtaknili še bruseljskim politikom na obisku. Pa se je zgodba sesula sama vase. Sophie in ‘t Veld in kolegi niso odkrili, da pravna država v Sloveniji razpada. Nobenih kataklizmičnih deklaracij, da so novinarji v Sloveniji tik pred beloruskim scenarijem. Nobenih opozoril o dekonstrukciji postulatov pravne države. Članica komisije Assita Kanako je na Twitterju celo zapisala besede, ki so slovenske leve medije tako zabolele, da jih ni niti eden od njih objavil. Zapisala je, da ni opaziti nobene strukturne razgradnje vladavine prava, institucije so neodvisne, sodstvo deluje, sama pa, ki je doživela diktaturo v rodni Afriki, dobro ve, da Slovenija ni nikakršna diktatura. Kakšna klofuta v obraz slovenskih politikov in njihovih uslužnih aktivistov, ki nas v parlamentu in na ulicah prepričujejo, da živijo v totalitarizmu!

Vodja delegacije odbora Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve Sophie in ‘t Veld (foto: EU)

Institucije v Sloveniji dobro delujejo
Tudi vodja odprave Sophie in ‘t Veld je na koncu morala priznati, da institucije delujejo dobro. K temu je bila na koncu prisiljena, saj so po koncu sestankov člani odbora najbrž prvič osramočeni ugotovili, da so jih domači aktivisti po domače rečeno »nategnili«. Pričakovali so pričanja odpuščenih urednikov, novinarjev, ki si ne upajo iz hiše, saj nanje prežijo možje v črnem, z značko črnega panterja na ovratniku, profesorjev, katerih profesura se je zaradi protivladnih stališč po krivici končala, delavcev v javnih medijih, ki zaradi strahu pišejo po diktatu vlade, in predstavnikov nevladnih organizacij, katerih aktivnosti je vlada z nezakonitimi dekreti prepovedala in jih izgnala na Dunaj. Pa niso slišali nič takega.

Slišali so to, kar tuji mediji brez preverjanja informacij tiskajo že od lanske jeseni – navadne klevete prodanih profesorjev, radikalno levih poslancev in novinarjev, zaposlenih pri levih medijskih baronih. Aktivisti, ki so pričali o dekonstrukciji pravne države in zasužnjevanju medijev, so dobili enako lekcijo kot Alenka Bratušek leta 2014 na zaslišanju pred evropskim parlamentom – ni dovolj, da nekaj rečeš, besede je treba podkrepiti z dejstvi. Politične puhlice in semantične igre na velikem kontinentalnem odru niso dovolj. In ‘t Veldova se je oklepala edine bilke, ki ji je preostala – omenila je razgreto komunikacijo, a pri tem ni povsem jasno, ali je imela v mislih koga iz vlade ali nasilne skrajne protestnike, ki že mesece vladnim predstavnikom grozijo s smrtjo.

Razvpiti družbenopolitični delavec Blaž Zgaga (Foto: STA)

Politična pristranost ji ni pomagala
Se je pa Sophie in ‘t Veld na vse pretege trudila, da bi bila njena famozna petkova tiskovna konferenca drugačna, in to že od lanskega marca, ko predsedniku vlade in ministru za kulturo škandalozno ni dovolila predvajanja videa o slovenskih medijih, ki ga je pripravila vlada. Takrat je zelo jasno pokazala, kam spada – ne le da predvajanja ni dovolila, še povsem brezsramno se je trikrat zlagala voditelju ene od evropskih držav, zakaj tega ne bo storila. Najprej je povedala, da videa ne morejo predvajati, ker ga ni mogoče takoj prevesti oz. poskrbeti za tolmače. Ko so ji prišepnili, da je video v angleščini, je trdila, da je nemogoče tehnično izvesti predvajanje videa. Na koncu pa je vendarle priznala, da videa pač ne želi predvajati. Takrat so vladni predstavniki dobili sporočilo, da predsednica odbor vodi po načelu L’état c’est moi.

Ko je misija za Slovenijo izbirala sogovorce, je bila pristranost očitna. Želeli so slišati, kaj ima povedati Blaž Zgaga, ki v Sloveniji ni napisal članka že več kot desetletje, ne pa Bojan Požar, ki je z raziskovalnim novinarstvom poskrbel, da je padla dobra četrtina ministrske ekipe nekdanjega premierja Šarca. Želeli so slišati, kaj ima povedati dr. Marko Milosavljević, profesor na FDV, ki je na odboru LIBE letos že širil naklepne polresnice in že kar preveč očitno politično propagando. Niso pa povabili dr. Boruta Rončevića, avtorja zadnje medijske raziskave, ki je jasno pokazala, da so slovenski mediji pristranski.

Na koncu pa so vladnim institucijam tik pred sestanki celo dejali, da je snemanje pogovorov prepovedano, kar je ne le nesprejemljivo, ampak za Slovenijo žaljivo. Misija odbora nadnacionalnega parlamenta si pač ne bi smela dovoliti priti v državo sestankovat kot v kakšni beznici, brez dokaza o izrečenih besedah.

Na koncu pa besede Zgage, Sukičeve, Tomićeve, Milosavljevića, Cirmana, Kučiča in Lesjak Tuškove niso bile dovolj, da bi to nemogočo igro z naslovom »vse, kar mi ni všeč, je fašizem« slovenska politika še naprej igrala s pomočjo zlorabe evropskih institucij.

Peter Truden