“V krščanstvu vidim veliko ljubezni, v islamu pa ogromno jeze in sovraštva,” je v intervjuju za Jihad Watch povedal anonimni iransko-ameriški sogovornik, ki je delil svojo življenjsko izkušnjo spreobrnitve iz islamske vere v krščanstvo.
“Martin” se je v Iranu rodil staršema, ki sta bila goreča predstavnika muslimanske vere. V Iranu je živel do leta 1974, ko so ga starši pri 16. letih starosti poslali v Veliko Britanijo, da bi tam dokončal srednjo šolo. Pred odhodom se je brez prisile staršev pri dvanajstih letih odločil, da bo obiskoval predavanja o Koranu in bo petkrat na dan molil, kljub temu, da islamski zakon nalaga, da morajo dečki pričeti z molitvami, ko dopolnijo 14 let.
Po prihodu v Veliko Britanijo zapadel v osebno krizo
Kmalu po tem, ko se je Martin napotil na Otok, je prenehal z obiskovanjem predavanj o Koranu in z opravljanjem dnevnih molitev, saj je ob soočenju z islamsko vero in zahodnim načinom življenja zapadel v osebno krizo. “Ko sem pričel živeti v Veliki Britaniji, so bili naenkrat razredi mešanih spolov, jaz pa se kot musliman sploh nisem smel rokovati z ženskami, hoditi na zmenke in piti alkohola. Dejstvo je, da v neskladje s pravili islama prideš že, če slediš normalni dnevni rutini.”
Martin je v pogovoru izpostavil, da v islamu za dvoličnost ni opravičila, zato se je odločil, da postane ateist in dodal, da je to naredil zaradi sebičnih razlogov. Ateist je ostal tudi v svojih študentskih letih in v poznejšem življenju v ZDA, vse dokler se leta 2003 ni poročil z drugo ženo. Njegova žena je želela poroko s krščanskimi obredi, zato je pastorju v času predporočnih svetovanj izdala, da je ateist. Povedal je, da ga je odziv pastorja zelo pozitivno presenetil, saj bi bila v islamu popolnoma drugačna reakcija, če bi povedal, da je ateist in dodal, da bi ga tam na silo vrgli ven. Pastor je par brez težav poročil, po poroki pa je Martina povabil na krščanska izobraževanja, ki se jih je udeležil in se leta 2013 odločil za krst.
Islam je rigidna vera
Martin je izpostavil, da mu je krščanstvo všeč, ker si ljubljen s strani Boga ne glede na vse in dodal, da je pastor, ki ga je poročil, dober primer, saj je bil do njega spoštljiv, ne glede na to, da ni bil pripadnik krščanske vere, ampak ateist. “Poleg tega moram izpostaviti, da v naši cerkvi molimo tudi za druge, ki v Boga sploh ne verujejo, tega v islamu ne boste videli, saj muslimani molijo zgolj zase.” Martin se je ob spominu na predavanja o Koranu, ki jih je obiskoval, povedal, da je večina Korana osnovana na tem, kako te bo Bog kaznoval, kajti v islamu se ta pogostokrat razjezi na vas. “Krščanstvo ni rigidna vera tako kot islam, ki vam narekuje, kaj lahko jeste, kaj ne smete jesti, kaj lahko nosite, kaj ne smete nositi, kako se smete in kako se ne smete ljubiti. Obstajajo zakoni za vsako stvar, ki jo počnete.”
“Z islamom imam problem kot s politiko in ideologijo, ne pa kot z religijo.” Pojasnil je, da obstajata dve obliki muslimanov, in sicer prvi so takšni, da so verni zaradi osebnih razlogov in so politični muslimani, ki so se pojavili od iranske revolucije dalje. “Imam zelo dobre spomine na obdobje, ko je vladal iranski šah Mohamed Reza Pahlavi, ki je pil šampanjec in žensk ni silil v to, da nosijo obrazne tančice. V primeru, da si želel v mošejo, si lahko šel, če si želel v diskoteko, si prav tako lahko šel, prav tako tudi njegov verni oče ni nikomur prepovedoval, da ne sme piti, kajti to je bilo prepuščeno volji vsakega posameznika.”
“Zame Iran ne obstaja več”
“Zdaj je v Iranu več alkoholikov kot v času šaha, saj ljudje prakticirajo pitje za štirimi stenami. Stvari, ki se v Iranu dogajajo zdaj, kot so spolni odnosi pred poroko, alkoholizem in droge, kažejo na to, da se je rigidno šeriatsko pravo popolnoma izpridilo.” Martin se spominja časov, ko je bil Iran pod šahovo vladavino bolj razvit kot Južna Koreja, ampak od leta 1979 se je Južna Koreja razvila v moderno družbo, medtem ko je Iran nazadoval kljub naftnemu bogastvu. Iran je sicer zadnjič obiskal leta 2002, ko se je udeležil pogreba svoje matere. Ko je ob obisku videl, kako razširjena je zloraba drog in kolikšen je obseg prostitucije, se je odločil, da se v Iran ne vrne nikoli več, k temu pa tudi botruje razlog, da so tam pogosto aretirani tisti z dvojnim državljanstvom. “Zame Iran ne obstaja več.”
K njegovemu razočaranju nad domovino pa botrujeta tudi njegovi sestri, ki sta po smrti matere zahtevali tudi njegov del dediščine in se pri tem sklicevali na to, da je nevernik in si kot takšen nič ne zasluži. Glede na to, da se Martin ni želel več vrniti v Iran, se je vse samo še poslabšalo, vseeno pa je njegovemu odvetniku po enajst let dolgih pravnih postopkih uspelo doseči, da je dobil dvajsetino zapuščine, ki bi mu morala pripadati. Povedal, je da sta njegovi sestri zadovoljni, da sta uspeli v boju za zapuščino, še posebej zato, ker sta premagali kristjana. “Za njiju nisem več brat. Verjemite, če bi imeli priložnost, bi me ubili.”
Martin se boji, da bi muslimani v ZDA pridobili toliko na moči kot so v Evropi, kjer se pojavlja vrsta incidentov in napadov, ki temeljijo na podlagi vere, v Nemčiji pa obstajajo posebne šeriatske patrulje. Glede spreobrnitve nekaterih mladih Američanov je komentiral, če bi imel možnost, da bi z njimi lahko govoril, bi jim rekel, da je spreobrnitev seveda njihova svobodna odločitev, pri tem pa bi jih vprašal, kaj nameravajo narediti, če si glede tega premislijo, saj je kazen za to predvidena v obliki smrtne obsodbe. “Res me boli, ko vidim, kako se mladi spreobrnejo, pri tem pa sploh ne vedo, s čim imajo opravka.”
N. Ž.