fbpx

Srhljiv opis prisiljeno izseljene mlade ženske iz območja Donbasa v Rusijo

Ukrajinski begunci (Foto: epa)

“Nimaš volje, kako se boriti proti temu? Tudi če imaš možnost pobegniti, je vse okoli uničeno in se nimaš kam skriti,” so besede mladenke, ki je bila prisilno izseljena iz mesta Mariupol s strani proruskih vojakov z območja Donbasa, njena zgodba pa se je k sreči končala s prestopom meje v Evropsko unijo. Pot je z družino prehodila peš, njena zgodba, ki je ena od mnogih, pa priča o žalostni poti, ki jo je morala preživeti, in o ravnanju vojakov z nedolžnimi civilisti kot z zločinci.

Zgodba mlade ženske se prične s prihodom proruskih vojakov v zavetišče, kjer so se skrivale večinoma ženske in otroci. Kljub temu, da so prosili, ali lahko ostanejo, jim vojaki tega niso dovolili, medtem ko je bilo moškim ukazano, naj ostanejo, odšlo pa je lahko le nekaj tistih, ki so imeli velike družine z majhnimi otroki. V zavetišču je ostalo le nekaj moških, tudi invalidnih, ostali pa so bili odpeljani v neznano.

Filtracijska taborišča
Pripovednica zgodbe, ki je iz varnostnih razlogov po pisanju Washington Posta ostala anonimna, je ena izmed več tisoč prebivalcev, ki naj bi bili v Rusijo preseljeni na silo. Po njenih besedah so jo odpeljali v tisto, kar je ruska vojska imenovala “filtracijsko taborišče” – ogromen vojaški šotor z vrstami moških v uniformah, ki so enega za drugim klicali civiliste. Vsakega naj bi fotografirali z vseh strani in jim vzeli prstne odtise, svoje mobilne telefone pa so morali predati enemu od policistov, ki je podatke iz telefonov prenesel na računalnik. Po tem pa naj bi sledilo zaslišanje. Satelitski posnetki in videoposnetki, ki jih je preveril The Washington Post, kažejo, da so v zadnjih tednih sile, ki jih podpira Rusija, začele graditi taborišče v Bezimenneju v vzhodni Ukrajini, ki jo nadzorujejo separatisti.

Vrsta avtomobilov je bila ustavljena 22. marca v na novo zgrajenem začasnem taborišču, ki je očitno za prebivalce Mariupolja v ukrajinskem mestu, ki ga nadzorujejo separatisti, ki jih podpira Rusija. (Foto: Twitter)

Več kot dva tedna skriti v zaklonišču, ruski vojaki so jim trdili, da je to edina njihova priložnost
Po obstreljevanju mesta Mariupol, le nekaj dni po začetku invazije, se je mlada ženska z družino zatekla v podzemni bunker, kjer so ostali dva tedna. Ko je po dveh tednih prvič prišla na svetlobo, skorajda ni prepoznala svojega domačega kraja, saj je bilo vse porušeno, povrhu vsega pa je gospa, ki je prišla ven pred njo, od žalosti umrla, čemur je bila tudi sama priča. Vsi v njeni skupini so bili odločeni, da ostanejo na mestu, dokler se spopadi ne končajo, ali pa jih ukrajinske sile evakuirajo v notranjost mesta Zaporožja ali drugod po državi. Toda ko so ruske sile oblegale strateško pristaniško mesto Mariupol, je hrane in vode hitro zmanjkovalo, obstreljevanje pa je postajalo vse intenzivnejše, kar je zmanjšalo možnost, da bi humanitarna pomoč dosegla območje. Hrano jim je v zavetišče s kolesom vozil dedek, ki je tudi nekdanji zdravnik. Z dnevi je bilo uničenih vse več domov in po tem, ko so ruski vojaki uničevali eno zgradbo za drugo so prišli tudi do zavetišč, kjer naj bi civiliste pod pretvezo, da evakuacije iz Maripolja sploh ni, prostovoljno prepričali naj odidejo z njimi in kot je dejala ženska, po več dneh brez hrane, elektrike in toplote nekaterih ni bilo težko prepričati.

To so nekoč počeli okupatorji, nacisti
Civilisti so bili odpeljani z avtobusi stran od domačega kraja, pri čemer naj bi se tudi sami večkrat zgubili po poteh, ki so jih sami uničili. Po dolgem potovanju naj bi prispeli v “filtracijsko taborišče” blizu mesta Novoazovsk na ruski meji, ki je nekaj manj kot uro vožnje stran od Mariupolja. Med ostalimi so zaslišali tudi njo, predvsem pa naj bi jih zanimalo ali ima sorodnike v ukrajinski vojski ali družino, ki so ostali v Ukrajini. Zanimalo jih je tudi, kaj si misli o mariupoljskih oblasteh. Po vprašanem so jo razvrstili v določeno bazo podatkov od koder so jo potem odpeljali naprej. Ob vsem tem jih prepričujejo, da morajo biti za vse, kar dobijo, hvaležni, češ, da so bili osvobojeni. “Kar počnejo okupatorji danes, pozna starejša generacija, ki je videla grozljive dogodke druge svetovne vojne, ko so nacisti na silo zajeli ljudi,” je v začetku tega meseca dejal župan Mariupol Vadim Bojčenko, je poročal uradni kanal mestnega sveta Mariupol v Telegramu.

Rusija in Kremelj vse obtožbe zanikata
Med tem, ko je svet na eni strani priča prisilnemu izsiljevanju, na drugi strani Rusija zanika, da bi bil kdor koli iz Ukrajine prisilno preseljen. Kremelj je vse trditve o prisilnem preseljevanju označil za laž, za vsa morebitna izseljevanja pa obtožujejo ukrajinske “nacionalistične bataljone”, ki uporabljajo prebivalce Mariupola “kot živi ščit” in jim nočejo pustiti oditi, ruske sile pa jih rešujejo in odpeljejo na varno zunaj Ukrajine. Rusko obrambno ministrstvo je prejšnji teden sporočilo, da je bilo od začetka vojne v Rusijo evakuiranih skoraj 420.000 ljudi iz “nevarnih” regij Ukrajine, Ljudskih republik Doneck in Lugansk”. Podatka o tem, koliko je bilo izseljenih pod prisilo, ni. Uradniki iz samooklicane Ljudske republike Doneck, ki jo je Rusija nedavno priznala kot neodvisno, dnevno obveščajo o ljudeh, evakuiranih skozi Bezymenne. V ponedeljek je njen štab teritorialne obrambe sporočil, da so iz Mariupola evakuirali 272 civilistov, med njimi 66 otrok. Ruski vladni časopis Rossiyskaya Gazeta naj bi poročal, da je bilo v taborišče v Bezymenneju sprejetih 5000 civilistov, ki so bili podrobno pregledani, saj želijo preprečiti vsako morebitno “infiltracijo ukrajinskih nacionalistov”, ki bi se lahko izognili kazni.

Foto: EPA

Končni cilj je bilo mesto Vladimir na vzhodu
Po vsem tem so prepeljane skupine ponovno razcepili in nekatere pospremili čez mejo v Rusijo, kjer so jih ponovno zaslišali, pritiskali pa so nanje z vprašanji o računih na družbenih omrežij in o lokaciji gibanja ukrajinske vojske. V konvojih so bili odpeljani v Taganrog, rusko pristaniško mesto na Azovskem morju, kjer so jim zaupali lokacijo končnega cilja, in sicer mesto Vladimir, ki leži daleč na vzhodu države. Pripovednica zgodbe se je izognila odcepitvi od skupine tako, da je ruske vojake prepričala, da ima v bližini prijatelja, ki je bil pripravljen nastaniti njeno družino. Povedala je, da je zavrnila podpis kakršnih koli dokumentov, ki bi njeni družini omogočili uradni status begunca v Rusiji, mnogi drugi pa naj bi ostali daleč zadaj. Situacija je najlažja za tiste, ki imajo v Rusiji sorodnike, saj ukrajinske bančne kartice v Rusiji ne delujejo, v nasprotnem primeru je posameznik soočen s težko situacijo.

Vesela je, da je njej in družini uspelo pobegniti, dedek je ostal v Mariupolju
Številni ljudje, razseljeni iz Mariupola, so imeli le nekaj minut časa za zbiranje stvari in so pogosto pozabili vzeti pomembne dokumente, zaradi česar je bilo težko zapustiti Rusijo. Nekateri naj bi bili preveč čustveno izčrpani, da bi načrtovali poti pobega, zato so se podvrgli ruskemu pritisku in odšli v začasno stanovanje, kjer so lahko preživeli.

Simbolna črka Z kot podpora ruski invaziji v Ukrajini (foto: EPA)

Mlada ženska je presenečeno dejala, da običajni ljudje, ki jih je srečala na poti v Moskvo, še vedno verjamejo propagandi Kremlja in kljub temu, da verjame, da marsikdo nasprotuje vojni, ima Putin še vedno ogromno podporo ljudstva “postalo mi je slabo, ko sem hodila naokoli in videla nalepke “Z” na avtomobilih, simbol, ki je postal domači izkaz podpore ruski invaziji na Ukrajino”. Mladenki je skupaj z mamo, bratom in babico na koncu uspelo zapustiti Rusijo tako, da je peš prestopila v Evropsko unijo. Toda njen dedek, ki jim je v zavetišče prinesel hrano, je kljub njenim prizadevanjem, da bi ga rešila, ostal v Mariupolu. “Misli, da je to njegova zemlja,” je rekla. “Ne vidijo sebe, da bi živeli drugje,” je dejala mladenka, poroča Washington Post.

Tanja Brkić