Na 26. strateškem forumu na Bledu smo se srečali z voditeljico beloruske opozicije Svetlano Tihanovsko in se pogovarjali o boju beloruskega ljudstva proti avtokratskemu Lukašenkovemu režimu. Lani avgusta se je na predsedniških volitvah pogumno soočila z dolgoletnim beloruskim predsednikom Aleksandrom Lukašenkom. Slednji je zmagal z volilnimi goljufijami, zaradi česar Evropska unija in velik del mednarodne javnosti teh volilnih izidov ni priznala.
Gospa Tihanovska, kako močan je v tem trenutku Lukašenkov režim?
Navzven je seveda režima videti zadosti močan. Lukašenko ima na svoji strani vojsko in policijo, orožje, silo. Na drugi strani pa njegov položaj še zdaleč ni več tako trden, kot bi rad prikazal. Za začetek, Lukašenko je izgubil vso kredibilnost med beloruskim prebivalstvom. Ljudje so do grla siti njegovega avtokratskega in nasilnega režima, ki traja že osemindvajset let. Lukašenko je izgubil volitve, to vemo mi, to ve on. Z lažmi in goljufijo se je sicer uradno razglasil za zmagovalca, ampak med beloruskim ljudstvom ne uživa nobenega zaupanja ali spoštovanja. Več kot leto dni že potekajo protesti proti njegovemu avtokratskemu režimu, in čeprav se z nasiljem odziva na protestnike, se njegov položaj vse bolj maje. Zaupanja nima več niti med večino svojih dosedanjih podpornikov.
Očitno ne želijo potoniti z njim.
Seveda ne. Mnogi med njimi so si pridobili precejšnje premoženje v preteklih letih in zdaj iščejo način, da to obdržijo, zato se skušajo pravočasno odvrniti od njega. On torej ne zaupa več niti svojim podpornikom, kar se kaže s tem, da jih vse bolj premešča s položaja na položaj, s tem pa jih še bolj odvrača od sebe. Popolnoma jasno je, da je Lukašenko v paniki, ni več sposoben razmišljati strateško, njegove reakcije so vse bolj nervozne in nepredvidljive. Boji se poraza, a ne ve, kaj naj naredi, da bi se mu izognil, zato se zaletava na vse strani. Seveda pa je ravno zaradi tega, ker je nepredvidljiv, še nevarnejši.
Očitno je tudi nasilen, saj je njegov režim aretiral na tisoče ljudi, med njimi tudi vašega moža. Imate kakšne informacije, kakšno je stanje političnih zapornikov?
Informacije so skope, do tega, kaj natančno se dogaja v zaporih, težko pridemo. Kar pa vemo, je, da so razmere slabe, za nekatere malo manj slabe kot za druge, ampak na splošno slabe. Zapori so prenapolnjeni in že to je nevarno za zdravstveno stanje zaprtih. Ni zadosti postelj za vse zaprte, zato morajo ležati na betonskih tleh. Hrana je slaba, slabe so higienske razmere, trpijo zaradi pomanjkanja gibanja, prezračevanje je slabo, kar je hudo načelo zdravje mnogih zaprtih. Poleg tega pa so podvrženi še psihičnemu in fizičnemu mučenju ter stalnemu poniževanju, tako fizičnemu kot verbalnemu. Po drugi strani pa so nam ti zaporniki spodbuda. Za osvoboditev beloruskega ljudstva izpod desetletja trajajoče Lukašenkove diktature so pripravljeni žrtvovati svojo svobodo, svoje zdravje, celo življenje. Že zaradi njih moramo vztrajati in bomo vztrajali, dokler Lukašenkov režim ne pade.
Ruski predsednik Putin je viden Lukašenkov zaveznik. Kako močno je to zavezništvo?
No, med predsednikom Putinom in Lukašenkom ni kakega velikega osebnega prijateljstva, gre za zavezništvo na podlagi skupnih interesov. Se je pa tudi to spremenilo, Lukašenko je zunanjepolitično skoraj popolnoma osamljen in se zdaj skuša vse bolj oklepati Putina; Putinu pa je jasno, da se Lukašenkov režim ruši in se želi čim prej distancirati od njega. Poleg tega smo Belorusi in Rusi sosedje, veliko Belorusov je močno prorusko usmerjenih. Ampak Belorusi smo siti Lukašenkovega režima in podpora Kremlja Lukašenkovemu režimu mnoge Beloruse odvrača od Rusije in Rusov. Putin ve, da bi to lahko postal problem v odnosih med obema državama po padcu Lukašenkovega režima, zato mu počasi umika podporo. Za nameček pa Lukašenko s svojimi vse bolj živčnimi in nepredvidljivimi reakcijami povzroča nemir in destabilizacijo celotne regije. To pa zagotovo ni v interesu Rusije in Putina.
Če govoriva o vnašanju nemira, Lukašenko grozi, da bo z letali uvažal migrante tretjega sveta v Belorusijo in jih nato pošiljal čez mejo v Evropo, zato zdaj Poljaki in Litovci postavljajo na meji žične ograde, Poljska je celo razglasila izredne razmere na meji z Belorusijo …
Lukašenko vsak dan znova kaže svojo brezobzirnost, nervozo in nepredvidljivost. Kot sem rekla, ni več sposoben strateškega razmišljanja, zdaj na vse reagira impulzivno, čustveno. Ker Evropa vse bolj obsoja njegov režim, skuša iz maščevanja poglabljati migrantsko krizo in s tem škodovati vsem. Popolnoma razumljivo je, da skušajo Poljaki in Litovci vdor množic migrantov preprečiti. Popolnoma razumljivo je, da zato postavljajo ograde na meji. Mi je pa osebno zaradi tega težko pri srcu; migrantska kriza se bo nekoč končala, migrantov ne bo več, ograde pa bodo ostale.
Lukašenko torej izgublja mednarodno podporo, medtem ko jo opozicija pridobiva?
Lukašenko je izgubil vso kredibilnost tako doma v Belorusiji kot tudi na mednarodnem prizorišču. Opozicijo zdaj podpirajo skoraj vse evropske vlade, velika večina nacionalnih strank v Evropi, praktično vse skupine v evropskem parlamentu, mednarodne organizacije … Lukašenkov režim pa se sooča s političnimi in ekonomskimi sankcijami. Mednarodna javnost vse bolj spoznava, kako brezobziren in nasilen človek je. Zdaj skuša trgovati z ljudmi! Zapore je napolnil s političnimi zaporniki, zdaj pa ponuja, da jih bo izpustil, če se ukinejo ekonomske sankcije proti njegovemu režimu. Zdaj ne smemo popustiti, ne beloruska opozicija in ne mednarodna javnost. Nobenih posebnih dogovorov z Lukašenkom, nobenega popuščanja pri sankcijah, nadaljevati je treba, dokler ne odide. Lukašenko ni Belorusija, na oblasti se drži s silo in z goljufijami in tega se zavedajo tudi njegovi privrženci in sodelavci.
Ali ste danes med udeleženci Blejskega strateškega foruma tudi pridobili podporo v svojem boju proti avtokratskemu režimu?
Praktično vsi udeleženci današnjega srečanja podpirajo boj beloruske opozicije proti Lukašenkovemu režimu. Nisem pa tukaj samo zaradi iskanja podpore za boj, beloruska opozicija razmišlja tudi o prihodnosti. Lukašenkov režim bo prej ali slej padel, o tem ni dvoma, zato zdaj iščemo politične in diplomatske stike s tujimi državami. In seveda gospodarske. Desetletja Lukašenkovega režima so hudo prizadela tudi belorusko gospodarstvo. Potrebna bo sanacija vse škode, ki jo je povzročil njegov režim, treba pa je misliti tudi na prihodnost, na razvoj države in njenega gospodarstva. Zato pa bomo seveda potrebovali partnerje iz tujine, zato zdaj iščemo stike tudi na tem področju.
Kakšno je stališče Slovenije do razmer v Belorusiji?
Slovenska vlada je zelo odprta in odločna pri podpori beloruski opoziciji v našem boju proti Lukašenkovem u režimu. Tako zdaj, ko predseduje Svetu EU, kot tudi pred tem. Danes na Blejskem strateškem forumu ni prvič, da smo v stikih s predstavniki slovenske vlade. Jaz sem se že pred tem srečala s predsednikom vlade, gospodom Janšo, in z zunanjim ministrom, gospodom Logarjem. Tako v besedah kot dejanjih je popolnoma očitno, da je slovenska vlada na naši strani, politično, diplomatsko je naš močni glas v Evropi.
Za konec, kako vidite prihodnost Belorusije?
Boj proti Lukašenku še traja in bo trajal, dokler ne odide. Boj je in bo težak, terjal je tudi žrtve, ampak moramo vztrajati. Belorusko ljudstvo je odločeno in enotno v želji, da se končno otrese Lukašenkovega režima. Ne morem napovedati, kdaj se bo to končno zgodilo, a zgodilo se bo.
Biografija
Svetlana Tihanovska je voditeljica beloruske opozicije, ki se upira avtokratskemu režimu Aleksandra Lukašenka. Rojena je bila kot Svetlana Georgijevna Filipčuk 11. septembra 1982 v Mikaševiču. Po poklicu je učiteljica angleščine in prevajalka. Leta 2004 se je poročila z videoproducentom in blogerjem Sergijem Tihanovskim, s katerim ima sina in hčerko. Njen mož je kot politični aktivist napovedal kandidaturo proti avtokratu Lukašenku, vendar so ga še pred volitvami aretirali in zaprli. Svetlana je zato leta 2020 namesto zaprtega moža kandidirala na beloruskih predsedniških volitvah, na katerih je Lukašenko razglasil zmago kljub protestom opozicije, ki je predstavila celo vrsto dokazov o volilnih goljufijah. Zaradi pritiska režima je morala Tihanovska z otrokoma nekaj dni po volitvah pobegniti iz države, da bi se izognila aretaciji. Kot politična begunka živi v Varšavi na Poljskem.
Bogdan Sajovic