fbpx

Svetovna medijska vojna

Bije se svetovna medijska vojna za javno mnenje. V luči sedanjih in še prihajajočih kriz ter nestabilnosti bodo pri nas ključne politike evropskih odločevalcev, ki bodo oblikovane v skladu s tem, kdo bo dobil medijsko vojno. Od njenega izida je torej odvisna blaginja evropskega človeka.

Kako se je vse skupaj začelo? Kako je svobodni svet prišel od normalnega kritičnega in dostojnega poročanja novinarjev, ki je bilo pred desetletji standard, do slepilnih manevrov, udarcev pod pas in neusmiljenega spopada ideologij, ki so dandanes medijska stalnica? Vse skupaj se je začelo s pronicanjem radikalno levih ideologij v medije. Počasi, a zanesljivo se je ustvarjal vtis, da je edina prava in zveličavna opcija leva alternativa. Šlo je za postmodernističnega oz. kulturnomarksističnega trojanskega konja v obliki favoriziranja različnih levih politik in stališč, o čemer ne bomo pisali, saj smo v naših prejšnjih člankih o tem že veliko povedali.

Oglejte si še: Zakaj moramo umirati?

Politična korektnost je zastrupila medije
Potem pa se je zgodila pomembna prelomnica. Če bi bil svet ena država in bi bili mediji politika, bi lahko upravičeno govorili o državnem udaru. Šlo je za politično korektnost, ki jo je večina svetovnih osrednjih medijev posvojila. Posledice tega so se začele kazati celo v državnih politikah večine najrazvitejših demokratičnih držav. Leglo politične korektnosti v Amerikah so bile ZDA, v Evropi pa Švedska. Politična korektnost ni najbolj nevarna zato, ker onemogoča neobremenjeno poročanje in prek samocenzure novinarjev ustvarja izkrivljeno sliko realnosti (svobodno novinarstvo brez dlake na jeziku namreč pomeni poročanje o takšnem svetu, kot je v resnici, medtem ko politično korektno poročanje pomeni prikritost in ustvarjanje iluzije ter s tem zavajanje odjemalcev medijev). Največja katastrofa politične korektnosti je bestifikacija oz. demoniziranje tistih, ki okvirov politične korektnosti ne sprejemajo. Kdor ne poroča politično korektno, postane v očeh tistih, ki zapovedujejo politično korektnost, odpadnik in slab človek. In proti takemu se sproži medijski linč. To pa pomeni, da je svobodnemu novinarstvu z vsiljevanjem politične korektnosti odklenkalo.

Zakaj govorimo o medijski vojni?
Glavna značilnost vojne je totalna agresija. Ko se vojska odpravi na osvajanje tuje države, tistega torej, kar ji ne pripada, lahko to stori odkrito, z napovedjo, ali pa zahrbtno, prikrito. Ko so zagovorniki politične korektnosti počasi, a zanesljivo (beri: zahrbtno in prikrito) preplavili obstoječe medije, je bilo to dejanje agresije zoper tiste, ki svobodnega novinarstva niso hoteli žrtvovati v imenu radikalne levičarske ideologije, katere del je politična korektnost. Na njihov odpor je leva stran odgovorila odkrito in neusmiljeno, kot pač to počne agresor: udarili so z medijsko diskreditacijo, alienacijo in likvidacijo. To ni bilo kajpak nič novega, saj gre za klasične revolucionarne levičarske metode, ki so v rabi že od nekdaj. Tisti novinarji, ki so se uklonili zato, da bi preživeli oz. ohranili zaposlitev, so postali del sistema, katerega temeljni namen je, da vodi v enoumje. Naposled niso imeli druge izbire, kot da sprejmejo novo filozofijo poročanja, pri kateri pa gre dejansko za prikrito radikalno levo ideologijo. Tisti novinarji, ki se niso uklonili, so postali izobčeni, zaničevani in se sprejemajo s posmehovanjem.

Toda na srečo se je organizirala tudi nasprotna stran. Tisti, ki niso bili agresorji in so hoteli, da se ohrani staro stanje svobodnega in ideološko neobremenjenega novinarstva, ker so se pač zavedali, da lahko samo tako novinarstvo izpolnjuje svoje poslanstvo: informiranje državljanov, da na podlagi resničnih in verodostojnih informacij sprejema pravilne oz. najboljše mogoče politične odločitve. Tako so se rodili t. i. desni mediji.

Kdo in kako se v medijski vojni bojuje?
Levi mediji so ta čas v veliki premoči. Ker zagovarjajo globalistične in internacionalistične agende neomejenega pretoka migracij in gospodarskega divjega zahoda, kjer dogajanje narekujejo bančni in korporacijski lobiji, ki so zaradi produkcije t. i. ekonomije milnih mehurčkov v resnici rak rana normalnega zdravega gospodarstva prostega trga, imajo na voljo tako rekoč neomejena sredstva. Levi mediji so tako osrednji mediji, ker so ekonomsko najmočnejši. Njihovi glavni metodi sta levičarski politični aktivizem in ustvarjanje lažnih novic (fake news). A to seveda počnejo premeteno. Takšni levi mediji namreč ustvarjajo vtis, da so nevtralni oz. objektivni in lažne novice prikazujejo kot resnico. Politike, gospodarstvenike in državljane, ki ne sledijo njihovi agendi, ter desne medije prikazujejo kot slabe ljudi, lažnivce, skrajneže oz. družbene izmečke in proti njim po potrebi izvajajo medijski linč.

Na drugi strani desni mediji kot glavno orožje uporabljajo staro dobro resnico, ki jo servirajo takšno, kot je, na tradicionalen novinarski način torej. Pri tem ne izbirajo besed in povejo stvari ostro in neposredno, saj se rogajo politični korektnosti. Tudi desni mediji niso imuni na politični aktivizem in lažne novice, vendar to ni njihovo glavno orožje. Razumeti je namreč treba, da imajo desni mediji na voljo manj sredstev in da v sedanjem času delujejo obrambno, saj v medijskem prostoru prevladujejo agresivni levi in skrajno levi t. i. osrednji mediji.

Kot tretji pol se v medijskem prostoru pojavljajo posamezniki, ki razširjajo novice svojih priljubljenih medijev na številnih družbenih omrežjih; dogaja se tudi, da novice sami ustvarjajo. Desno in levo usmerjeni posamezniki nastopajo kot nekakšni medijski gverilci, ki bolj ali manj glasno sodelujejo v svetovni medijski vojni s komentarji in tako ustvarjajo pritisk na nasprotno stran. Vse več je državljanov, ki se kot uporabniki socialnih omrežij opredelijo za levo ali desno vojskujočo se medijsko stran in apriorno zavračajo, kar ponuja nasprotna stran, ne da bi zadeve sploh preverili. Tako in zato svetovna medijska vojna postaja vse bolj totalna.

Popolnoma evidentno je, da so slovenski osrednji levičarski mediji sneli rokavice, ko je na oblast prišla desnosredinska vlada. V svoja  prizadevanja so vpeli tudi mednarodne sile v obliki različnih novinarskih levičarskih organizacij in tujih medijskih hiš. Kot glavno orožje uporabljajo maskirane lažne novice in politični aktivizem. Na drugi strani redki, a neupogljivi slovenski desni mediji držijo obrambno linijo in streljajo z vsemi topovi. Njihovo glavno orožje je resnica.

Kakšen bo izid medijske vojne?
Cilj vojskujočih se strani je prepričati tiste odjemalce, ki so še neopredeljeni. To je zelo pomembno, saj bodo politike odločevalcev usklajene z javnim mnenjem večine. Če bo to levica, se zahodnemu svetu slabo piše. Če pa bo to desnica, je še upanje. Izide vojn je sicer težko napovedati, ker so večinoma nepredvidljivi. Toda dolgoročni izid medijske svetovne vojne ni vprašljiv. Na koncu se resnica vedno pokaže, zato bodo zmagali desni mediji. Vprašanje je le, kako hitro se bo to zgodilo in koliko škode bo do tedaj povzročila trenutna ofenzivna pobuda izrojenih levih medijev. Spričo obstoječe pandemije COVID-19, prihajajoče gospodarske krize in grozečih migracij iz Azije in Afrike bo ta škoda v Evropi lahko zelo huda. Če ne drugega, bo realno dogajanje porazilo leve medije, saj bodo ljudje spoznali, da radikalno leve politične agende povzročajo slabši življenjski standard. Nikoli v zgodovini se namreč še ni zgodilo, da bi leve politične ideologije prinesle dober končni rezultat. Velikim obetom je še vedno sledilo še večje trpljenje tistih, ki so se pustili preslepiti. Tudi tokrat ne bo drugače.

Tadej Ian

Tadej Ian je magister ameriških študij, družboslovec in politolog.