fbpx

Svetovni ekonomski forum bi spolno in rasno uravnoteženost v medijih zasledoval z gverilskimi taktikami

Foto: Pixabay

Svetovni ekonomski forum pod patronatom Klausa Schwaba zelo moti, da v medijih ne dela več žensk – stremijo po globalnemu ravnotežju zaposlovanja tako med spoloma kot rasami. Zadeve bi se lotili izredno militantno – s prisiljevanjem in poniževanjem zasebnih družb, da zaposlijo točno tiste delavce, ki se ekonomskem forumu zdijo sprejemljivi.

Na letošnjem Svetovnem ekonomskem forumu so se milijarderji pogovarjali o “ustvarjanju strategije za raznolikost spolov v medijih”. Kot so sporočili oz. ukazali korporativnemu svetu,  morajo biti organizacije bolj namenske glede sprememb na vseh ravneh svoje strukture. Ni dovolj samo prošnja za zaposlitev več žensk. Preden družba naredi svojo  strategijo spolne uravnoteženosti, mora nujno izvesti revizijo enakosti spolov v celotni vrednostni verigi novic – in tako pomaga prepoznati “problematična področja”.

Sprejeti je treba zavestno odločitev, da se nenehno gradi razumevanje o tem, kako premalo so ženske zastopane v celotni vrednostni verigi novic – glede na delež žensk v redakcijah, vodstvu novic, zbiranju novic, izdajanju novic in porabi novic. To je mogoče doseči z razvojem strategije enakosti spolov, ki je povezana s celotno organizacijsko strategijo novic.

Zunanji strokovnjak za vprašanje žensk
Pri tem za vzgled dajejo  Mint – vodilni poslovni časopis v Delhiju v Indiji. Ob ustanovitvi Minta je bila enakost spolov del glavne poslovne strategije časopisov. Časopis je sprejel politiko, ki določa, da mora njegovo poročanje vključevati vsaj enega zunanjega strokovnjaka za vprašanja žensk; nadaljnja politika določa vsaj eno sodelavko na njegovih uvodnih straneh v vsaki številki dnevnika. Ta večplastni pristop k raznolikosti spolov je Mintu omogočil objavo edinstvenih zgodb, ki so jih napisale novinarke, poroča Svetovni ekonomski forum.

Medije se mora prav tako vzpodbujati, da povečajo frekvenco poročanja o novicah, katerih namen je osvetliti obstoječe vrzeli med ženskami in moškimi, ki se poglabljajo med temnopoltimi. Se pravi, gre za neke vrste propagando, ki bo v očeh javnosti ustvarila problem, nekaj, kar nikomur (niti samim delavkam v novinarstvu) nikoli ni bilo problematično.

Vodstvene ekipe novic morajo razmisliti o uvedbi tedenskih uredniških sestankov, ki vključujejo različne skupine, da prepoznajo nove vidike zgodbe o enakopravnosti žensk. Uvedejo lahko tudi glasila in časopisne izvlečke, ki se osredotočajo na zgodbe, pomembne za žensko občinstvo.

V čem je težava WEF-ovega pristopa?
Medijske hiše morajo upoštevati tržne zakonitosti, kar pomeni tudi načelo meritokracije. Če se jih bo sililo, da izbirajo na podlagi spola, spolne usmerjenosti ali rase, je nujno, da se bodo morali začeti odrekati načelu, da vedno zaposlujejo najboljše kandidate – sploh na uredniška mesta. Kar seveda ne pomeni, da ženske ali določene rase niso sposobne opravljati takšnih zahtevnih nalog, le da je diktat globalističnega foruma, ki bi podejetja prisilil v spolne in rasne kvote, povem skregan z načelom meritokracije. Morda bo v nekateri državi več urednic. V drugi več temnopoltih urednikov. V tretji več urednikov azijskih korenin. A pomembno je, da se zasebnim podjetjem pusti svoboda, da izberejo najboljše kandidate. “Priporočila” WEF so smrt meritokracije.

Andrej Žitnik