Priznani kitajski umetnik in disident Ai Weiwei je vzpostavil mrežo aktivistov, s pomočjo katerih je na skrivaj in v nemogočih razmerah posnel niz različnih dogodkov v kitajskem Wuhanu, od koder se je novi koronavirus razširil po celem svetu. Približno 500 ur gradiva iz različnih kitajskih virov je oblikoval v celoto in se kot režiser podpisal pod dokumentarec, ki razkriva marsikaj kar je bilo do sedaj skrito.
Večino časa Ai Weiwei preživi v Nemčiji, kjer ima tudi stanovanje. Vse bolj pogosto se zadržuje na Portugalskem. Čeprav mu je kitajska oblast vrnila potni list, mu niti na kraj pamet ne pride, da bi se vrnil nazaj v domovino. Velja namreč za enega najbolj glasnih kritikov komunistične oblasti. Temu primerno ga ni bilo mogoče videti niti na premieri dokumentarca.
Glede na to, da je bil film posnet “iz druge roke”, je film z naslovom “Kronanje” naravnost impresiven. Takoj, ko je Ai Weiwei slišal, da je v Wuhanu, največjem mestu v Hubeju in železniškem vozlišču, izbruhnila epidemija novega koronavirusa, o katerem kitajske oblasti molčijo (prvi primer je bil zabeležen 1. decembra 2019, zaprtje države pa napovedano šele 23. januarja) se je odločil, da vzpostavi lastno mrežo aktivistov, ki so snemali v resnično nemogočih pogojih.
Na samem začetku lahko vidite prizore iz bolnišnice v Wuhanu (tako iz javne kot tudi iz improvizirane), ki spominjajo na vesoljsko ladjo. Zdravnik, ki vstopi v sobo s pacienti, se je moral celo večnost razkuževati in je preko monitorja dobival navodila, kako naj to stori. Torej, medtem ko je v bolnišnici vladala stroga, skoraj vojaška disciplina, je Wuhan izgledal kot mesto duhov, živila so lokalnemu prebivalstvu dostavljali pred vrata njihovih domov. Posamezniki so morali živeti v javnih garažah, znotraj avtomobila, saj niso imeli dovoljenja, da bi se vrnili domov. Oblast pa seveda ni niti za trenutek priznala, da bi pri svojem delovanju naredila kakšno napako.
Film prikazuje zelo različne sloje prebivalstva. Stara gospa, ki je včasih zasedala visoke položaje se spominja Mao Cetunga in sinu predava, da ne gre verjeti vsemu, kar je objavljeno na internetu, temveč samo strankarskim medijem in policiji. Obstajajo tudi smešni prizori, na primer sprejem mladih v komunistično partijo z maskami na obrazih, ko ti z zanosom recitirajo: “Zmaga za Wuhan”, “Zmaga za Hubej”, “Zmaga za Kitajsko”.
Videti je mogoče tudi osebne tragedije, med drugim moškega srednjih let, ki je v bolnišnico odpeljal očeta, ki je tam umrl. Čeprav ga je želel zasebno pokopati, torej raztresti pepel, mu tega niso dovolili. Žare, kamor so bili dani ostanki pokojnikov, so zavezali z rdečo ruto, nato pa je ta romala do groba. Kitajska, kjer je izbruhnil koronavirus, je bila prikazana kot zelo visoko organiziran ustroj. V resnici je bilo v ozadju veliko dram, ki so bile skrite očem javnosti.
Ai Weiwei je upal, da bo film prikazan v Benetkah, na newyorškem filmskem festivalu ali v Torontu, pa ga niso želeli sprejeti. Režiser meni, da so se želeli izogniti sporu s Kitajsko. Tega seveda niso želeli priznati, ko so sprejeli odločitev glede predvajanja filmov, poroča Index. Sprejeti ga nista želela niti Amazon niti Netflix. Slednji so pojasnili, da na svojo platformo nalagajo samo lastna dela, kar pa ni čisto res.
Nina Žoher