fbpx

Tragedija na ulicah Rima in Pariza, ko ni terorističnih napadov

Foto: iStock

Zakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po Evropi, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge, zapostavljene, prezrte in odrinjene. Svoje izkušnje, misli in občutke zapisujeta na blogu društva Operando.

Iz skupnosti ‘Il Chicco’ v Rimu sta Silva in Nace prišla v Torino, kjer sta darovala svoj čas, delo in ljubezen bolnikom v bolnišnici Cottolengo. Tam namreč nad negovalci bdi duh ustanovitelja in njegovih besed „Bolniki so naši biseri“.

Silva in Nace sta začela z delom v oddelku ‘Frassati’, kjer so nastanjeni ostareli ljudje. „Delo z oskrbovanci ni bilo niti najmanj lahko! Naporno je bilo tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Zjutraj sva pomagala pri vstajanju oskrbovancev iz postelj in pri osebni higieni. Hitela iz ene sobe v drugo, umivala obraze in roke, pomagala pri oblačenju, moškim tudi pri britju. Pomagala sva pripravljati mize, streči hrano za zajtrk, kosilo in večerjo“, povesta, Nace pa doda: „V stiku z ostarelimi in onemoglimi ljudmi smo neposredno soočeni s svojo prihodnostjo. Gledamo ji dobesedno v oči. Ko hraniš starega človeka, hraniš sebe. Hraniš tistega človeka, ki ga boš v ogledalu gledal čez leta, na vozičku in popolnoma odvisnega od drugih, morda prav tako bolan in dementen, prav tako nemočen in odtujen od tega sveta.“

Foto: NV

V stiku z ostarelimi in onemoglimi smo neposredno soočeni s svojo prihodnostjo (Foto: NV)

Otroci brezdomci na pariških ulicah
Zakonca Volčič nam zaupata, da je na pariških ulicah neverjetno veliko brezdomcev, pravzaprav celih družin, in tako veliko brezdomnih otrok, ki so bili sami na cesti, da je to zelo težko gledati. „Seveda srečuješ berače in brezdomce tudi čez dan. V bližini pariških znamenitosti lahko vidiš postavljene šotore, kjer živijo ljudje brez pravega doma in dostojnega življenja. Vse to je seveda težko sprejeti, ampak otroci, ponoči, celo brez staršev, sami, ko se na obljudenih ulicah, polnih turistov zavijajo v stare odeje in prespijo noč na strganih jogijih, brez vzglavnika, to te resnično pretrese“, povesta in dodata, da takšni prizori le še potrjujejo njuno odločitev za potovanje.

Govorita jezik ljubezni
Večkrat naju kdo vpraša, kako se sporazumevava z osebami, ki ne govorijo in ne slišijo. In tega nikoli ne znava dobro pojasniti. Vse, kar lahko rečeva je to, da enostavno ‘teče’. Ko si takšnemu človeku blizu, ga gledaš v obraz in oči, razbiraš telesne gibe, geste in obrazno mimiko, pogosto veš, kaj ti sporoča. Ko si mu še bližje, tudi v čustvenem in duhovnem smislu, razumeš njegov jezik tudi brez zunanjih znakov.

Iskala sta različne možnosti, kje bi se lahko konkretno vključila v prostovoljne aktivnosti, usmerjene prav k ljudem iz ulice, in naposled našla rešitev.

Dve od sester v času terorističnega napada v “cerkvi groze”
Po priporočilu prijatelja sta zakonca najprej obiskala glavni sedež ženske redovne skupnosti Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke) in tam srečala Slovenko, sestro Francko Saje. Povedala jima je, da sta bili prav dve od njihovih sester Usmiljenk v tisti cerkvi v mestu Saint-Etienne-du-Rouvray v Normandiji, kjer se je nedavno zgodil teroristični napad, ki se je tragično končal za 86-letnega duhovnika, vendar bi se lahko usodno končal tudi za vse ostale v cerkvi.

Sestra Francka nama je posredovala kontakt organizacije Depaul France, katere glavno poslanstvo je delo z brezdomci v revnih pariških okrožjih. Še posebej zanimiv in učinkovit je njihov ‘mobilni tuš’, avtodom, ki brezdomcem omogoča vso potrebno osebno higieno“, pripoveduje Nace.

Z ženo Silvo sta se pridružila organizaciji Août Secours Alimentaire (Avgustovska pomoč pri razdeljevanju hrane), ki skrbi za brezdomce v mesecu, ko večina drugih organizacij zaradi počitnic zapre vrata. Delata v enem od osmih namenskih centrov, v katerem pripravljajo obroke in razdeljujejo hrano vsem tistim, ki si je sicer ne morejo privoščiti in bi morali zanjo beračiti po pariških ulicah. Neverjetno uspešni so. S pomočjo 450-ih prostovoljcev v enem samem mesecu razdelijo približno 600.000 obrokov.

Darovanje drugim je vedno tudi darovanje sebi
Zakonca Silva in Nace na tem posebnem potovanju na novo odkrivata tudi drug drugega. Vsakodnevni izzivi na poti iz njiju izvabljajo različne vzgibe in ju učijo novih življenjskih lekcij. „Silva me vsakič znova preseneča, kako je občutljiva in topla do ljudi v stiski. Novo prijateljstvo sklene tako hitro, da se samo čudim in ljudje jo takoj sprejmejo za svojo. Ima tisto nekaj, kar ljudje začutijo še preden jo zares spoznajo. Zame je postala še bolj privlačna“, iskreno pove Nace.

Foto: NV

Silva in Nace Volčič nesebično delita svoj čas z ljudmi, potrebnimi pomoči (Foto: NV)

Poleg tega, da želita pustiti svetu tisto, kar nikoli ne mine, želita na stara leta gledati na svoje življenje z občutkom izpolnjenosti. Prepričana sta, da je to možno samo, če ga živiš polno in izpolniš tisto, k čemur te kliče notranje hrepenenje. Poleg tega bi rada vnesla v naš prostor tudi spodbudno sporočilo o tem, da se v svetu dogajajo tudi lepe in plemenite stvari, ki jih izvršujejo od medijev in pozornosti zapostavljeni posamezniki”, še povesta. Seveda pa želita čas, ki ga imata na razpolago, deliti z drugimi, potrebnimi pomoči.

Prava duhovna rast se začne s ponižnostjo
„Morda pa je to eden od odgovorov na tisto zagonetno vprašanje, zakaj Bog dopušča trpljenje. Preko trpljenja se najlažje povežemo med seboj, odpremo drug drugemu in priznamo, kako zelo potrebujemo pomoč. Prava duhovna rast se začne s ponižnostjo“, sta prepričana zakonca, ki v vsaki od opisanih skupnosti darujeta svoj čas in delo. Hkrati pa spodbujata bralce bloga k darovanju finančnih prispevkov za konkretne potrebe skupnosti, v kateri trenutno živita in delata.

Vesna Vilčnik