Sodelavci hrvaškega projekta: vojna, žrtve, nasilje in meje v hrvaški zgodovini 20. stoletja so se srečali s predstavniki Študijskega centra za narodno spravo in predstavili svoje raziskave in izsledke. Slovenski Študijski center za narodno spravo že več let dobro sodeluje s hrvaškim inštitutom za zgodovino, tokrat je bila v ospredju polpretekla zgodovina, ki še danes razdvaja Slovence.
Direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešič pravi, da srečanje poteka vsako leto, tam pa v obliki znanstvenega kolokvija predstavijo svoje izsledke raziskav in predstavijo publikacije, ki so izšle v zadnjem času. Tokrat so svoje ugotovitve predstavili hrvaški akademiki, ki so prišli do pomembnih ugotovitev.
Sodelovanje je “nujno, potrebno in važno”
Tokrat so bili na vrsti hrvaški akademiki, ki so v Ljubljani predstavili najnovejša spoznanja raziskovanj omenjenega raziskovalnega projekta. Ob tem je ravnatelj Hrvaškega inštituta za zgodovino dr. Miroslav Akmadža povedal, da je vse skupaj še bolj zanimivo, saj s Študijskim centrom preučujejo podobne teme. Izpostavil je, da imata Hrvaška in Slovenija v tem kontekstu veliko skupnega, zato je sodelovanje “nujno, pomembno in važno”. Teme hrvaškega projekta zadevajo medvojno obdobje oziroma neodvisno državo Hrvaško in pa vojno obdobje socialistične Jugoslavije.
Vodja projekta dr. Vladimir Geiger je dejal, da želijo ugotoviti obseg državnega nasilja v NDH in kaj je vplivalo na spremembe v njegovi intenzivnosti, zakaj sta nemška in italijanska vojska v NDH v določenih primerih omejevali in poskušali omejiti nasilje, ki so ga izvajale oblasti oziroma režim NDH, ter kako bolj točno in zanesljivo ugotoviti število in strukturo žrtev v drugi svetovni vojni in po njej na Hrvaškem in v Jugoslaviji. Drugi sklop projekta zadeva raziskovalna vprašanja iz časa socializma, in sicer kakšna je vloga narodnih sodišč po letu 1945 v sklopu novega komunističnega režima, kakšna je stopnja neodvisnosti narodnih sodišč, v kolikšni meri delujejo pod vplivom politike, kakšna je struktura oseb, ki so kot politično sumljive prišle pred ta narodna sodišča.
Največje zlorabe na področju pravosodja
Projekt naj bi odgovoril, kako sta med- in povojno totalitarna in avtoritarna režima na Hrvaškem uporabljala različne oblike nasilja z namenom vzpostavitve lastnih ideološko političnih ciljev. Akademiki želijo tudi pobližje ugotoviti odziv civilnega prebivalstva. Največje zlorabe so se dogajale na področju pravosodja, gre za takoimenovana sodišča za zaščito nacionalne časti.
Kar se je po besedah dr. Martine Grahek Ravančič pokazalo, je to, da je bila ta nekakšna pravica v prvem naletu v Vzhodni Evropi povsem drugačna kot na Zahodu. Veliko je podobnosti s sodišči časti na Češkoslovaškem, ki so razglasili veliko obsodb na tem področju. Kot edino razliko je izpostavila način sojenja, saj so bila tam tajna, na področju Hrvaške pa javna. Ker je bilo potrebno zaščititi državo, manjkale pa so povezave s sodnimi sistemi iz časa pred vojno, so sodišča nacionalne časti delala, kar so hotela. V Vezirju so bili predvsem obrtniki in industrialci, ki so jih v takratnem časopisju dehumanizirali v korist države in zaplenili vse premoženje, obsodbe pa so bile izvršene takoj. Kot je povedala Grahek Ravančič, so obračunali tudi z vsemi nesomišljeniki oziroma intelektualno elito, ki je razmišljala drugače.
Ana Horvat