Na tožilstvu v Bergamu, mestu v bližini Milana, ki je bilo v epidemiji novega koronavirusa v državi najbolj prizadeto, je danes 50 svojcev smrtnih žrtev za koronavirusom vložilo skupinsko tožbo zaradi ravnanja z bolniki med epidemijo. To je prva skupinska tožba v Italiji, kjer je koronavirus zahteval več kot 34 tisoč življenj. Podoben scenarij pa bi lahko doživela tudi Slovenija pod vodstvom prejšnje Šarčeve vlade, saj je njihovo ravnanje spominjalo na zapoznele ukrepe italijanske vlade.
Italijani so ustanovili Facebook skupino, kjer so številni posamezniki med sabo delili izkušnje in zgodbe svojcev, umrlih za koronavirusom. Ustanovitelj skupine, Stefano Fusco je za francosko tiskovno agencijo AFP povedal: “Ne želimo si maščevanja, ampak pravico,” ki je v bitki s koronavirusom izgubil svojega dedka, ki je umrl v domu za starejše. Ker vlada ni ukrepala pravočasno, je Bergamo postalo “mesto simbola te tragedije,” čeprav so se tožbi pridružili tudi iz ostalih držav, poroča STA.
Tožilci v Bergamu so se tako lotili obsežne preiskave smrti zaradi koronavirusa. Tamkajšnje lokalne družine za veliko število smrtnih žrtev krivijo oblasti, saj so začeli ukrepati prepočasi in so imeli zamude pri vzpostavitvi rdečih območij. Prav tako je tudi situacija zdravstvu slaba, saj so se vsa leta zmanjševala proračunska sredstva za zdravstvo v Lombardiji. Tako je pod okriljem Fusca nastala skupina, ki se imenuje Resnica in pravica za žrtve covida-19, ki šteje trenutno 55 tisoč članov. Skupina je tako z današnjim dnem vložila 50 tožb, pripravljali pa naj bi še 150 novih. Slovenija je glede na situacijo v Italiji odnesla sorazmerno dobro in smo zabeležili le 109 žrtev. Če bi na oblasti ostala prejšnja vlada, bi v Sloveniji tako lahko beležili podobno smrtno statistiko, nedvomno pa se ne bi mogli izogniti tožbam zaradi neodgovornega ravnanja.
Očeta so zavrnili v bolnišnici, kasneje pa mu niso mogli zagotoviti ustreznega zdravljenja na intenzivnem oddelku
Ena izmed tožnic je tudi 39-letna Christina Longhini, ki je v bitki izgubila 65-letnega očeta. Kot je opisala svojo izkušnjo, njenega očeta niso hoteli sprejeti v bolnišnico, čeprav je bil zelo bolan, ker bi po njihovem mnenju moral imeti težave z dihanjem. Ko mu je le uspelo, da so ga sprejeli v bolnišnico za koronavirusom, pa ni bilo na voljo postelj na intenzivnem oddelku. Medtem je primanjkovalo postelj tudi v ostalih bolnišnicah zato mu niso mogli zagotoviti ustreznega zdravljenja. Medtem je njen dedek umrl, kar so ji pozabili sporočiti, njegovo osebno lastnino pa so ji izročili kar v vreči za smeti skupaj z okrvavljenimi in kužnimi oblačili. Ker je v času epidemije vladalo izredno stanje in so bila pokopališča prepolna so njegove posmrtne ostanke skupaj z ostalimi odpeljali vojaški tovornjaki. Kam so odpeljali njegovo truplo je izvedela šele, ko je prejela račun za upepelitev iz 200 kilometrov oddaljenega kraja.
Ker se je Christini zdela situacija in ravnanje z njenim očetom neustrezno se je odločila za tožbo. “Nihče ni prevzel odgovornosti in nihče se ni opravičil.” Skupinske tožbe proti so prav tako vložili tudi v drugih državah kot je Francija. V Zimbabveju so tožbe vložili proti zdravnike, medtem ko v Italiji tožijo “neznane osebe”. Kot še pravi Fusco bodo s pomočjo te tožbe ugotavljali, če so bili v postopkih kršeni zakoni, nakar bodo ocenili in določili nadaljnje korake. Diego Federici, ki je v bitki s koronavirusom izgubil oba starša, je poudaril, da si želi doseči pravico in da mu nobena denarna odškodnina ne more vrniti staršev in še doda: “Želimo zagotoviti, da bodo tisti, ki so odgovorni, odgovarjali in da se to ne bi več zgodilo.”
Sara Kovač