V kemičnem obratu tovarne družbe ICMESA (Industrie Chimice Meda Societa Azionaria), v kraju Meda, pokrajina Lombardija na severu Italije (okoli 15 km od Milana), je 10. julija 1976 prišlo do industrijske nesreče. Nesrečo so poimenovali po bližnjem kraju Seveso s 17 tisoč prebivalci, ki je bil najbolj prizadet.
V omenjenem obratu je zaradi nenadzorovanega dodatnega segrevanja reaktorja in posledičnih kemičnih reakcij razneslo varnostni ventil, prišlo je do eksplozije (na srečo brez človeških žrtev) in požara. Pri tem je v zrak ušlo 6 ton kemikalij, ki so se v obliki grozečega oblaka razširile na skoraj 20 kvadratnih kilometrov. Nastali oblak je vseboval tudi TCDD (dioksin), ki je kar tisočkrat bolj strupen od ciankalija, predvsem pa poškoduje genetsko osnovo in lahko povzroči raka – je rakotvoren.
Odziv prepozen, posledice katastrofalne
Po približno tednu dni so ob naraščajoči paniki in zavedanju, da so stvari ušle izpod nadzora, tudi odgovorni spoznali, da so okolico tovarne zastrupile ogromne količine dioksina in so začeli z nujnimi ukrepi – prestrašene prebivalce Sevesa so preselili v posebne kampe, kjer so bili pod stalnim zdravniškim (in znanstvenim) nadzorom. Prizadeto območje so razdelili v 3 cone, lokalnemu prebivalstvu pa svetovali, naj se ne dotikajo ali uživajo pridelkov, ugotovili so tudi preko 3 tisoč mrtvih živali.
Najbolj kontaminirano – cono A so izpraznili in ogradili. Zdravniško so pregledali 1.600 ljudi vseh starostnih struktur, pri čemer so odkrili pojave kožnih bolezni – kloroaken predvsem pri otrocih, za nosečnice so ustanovili poseben svetovalni center, 26 se jih je zaradi nevarnosti tveganja prirojenih napak odločilo za splav. V nadaljnjih mesecih so bile izvršene faze sanacije – dekontaminacija območja (trajala je sicer kar 10 let), odstranjen je bil ves gradbeni material, tla do globine pol decimetra, preventivno pa so pobili še 80 tisoč živali. Vzpostavljen je bil tudi sistem epidemiološkega spremljanja zdravja za 220 tisoč ljudi.
Kemijska nesreča v Sevesu je spodbudila poglobljene strokovne in znanstvene raziskave o nastanku in škodljivih posledicah dioksina, čeprav je poročilo Mednarodnega odbora navajalo, da se TCDD – dioksinu lahko pripiše le nastanek kloroaken, ostalih bolezni pa ne. Tudi država Italija je končno začela uveljavljati svojo institucionalno držo s posojili ter urejanjem sporazumov o odškodnini (večina posameznih odškodninski zahtevkov je bila sicer poravnana izvensodno).
Kemijska nesreča v Sevesu je kot ekološka katastrofa močno odmevala v širšem geografskem prostoru, zato je Evropski parlament skušal zaostriti zakonodajo glede varstva okolja s sprejemom direktiv, bolj znane kot Seveso smernice iz leta 1982 (ki od vlad in industrije zahteva opredelitev tveganja določenih kemijski postopkov) ter v letu 1999 še uveljavitev smernic Seveso 2 (ki se nanašajo na skladiščenje in uporabo nevarnih snovi).
Brazgotine na telesu in duši prebivalcev Sevesa pa ostajajo in opozarjajo.
Branko Celinšek