Po poročanju STA ja danes generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) Rafael Grossi v iranski prestolnici Teheran pričel s pogovori z vodjo lokalne agencije za jedrsko energijo Mohamedom Eslamijem. Pogovori se odvijajo teden dni pred načrtovanim nadaljevanjem pogajanj z namenom rešitve mednarodnega sporazuma, ki se nanaša na iranski jedrski program. Mednarodni sporazum je bil sklenjen leta 2015. V ozadju teh pogajanj pa je nezaceljen boleč spomin na množične pomore iranskih civilistov iz leta 1988. In ta ista klika, ki je tedaj morila, Iranu vlada še dandanes, za grozodejstva pa ni nikdar odgovarjala. Spomnimo tudi na množični pomor iranskih protestnikov pred dvema letoma. Oblast se je nanje spravila kar s helikopterji in mitraljezi.
Eden izmed preživelih v masakru, Majid Saheb Jam, sicer tudi član organizacije Mojahedin-e-Khalq (MEK), je opisal svoja tragična doživetja. Bil je politični zapornik, ko se je zgodila narodna tragedija. Spomnil je na krvavo zatrtje protestov pred dvema letoma in na pomor 30 tisoč političnih zapornikov izpred 33 let. V luči teh dogodkov sta bili nedavno v Evropi izvedeni dve sojenji. Ob tem pa glavni krivci za zločine ostajajo na varnem, tisoče kilometrov stran. Gre za zločince, ki so obračunali z vsakomur, ki jim je prekrižal pot. Jam je eden tistih, ki se še vedno bori za pravico vseh, ki so jih in jih še vedno morijo iranske avtokratske oblasti, poroča Newsweek.
Kot pravi, je bil aretiran leta 1982. Njegov zločin pa je bil v tem, da je podpiral politično skupino, ki je nasprotovala vladavini ekstremističnega kulta, ki uporablja islamsko šeriatsko pravo, da opraviči svoj nenasitni pohlep in poželenje po oblasti. Sam je verjel v islam kot vero, ki spoštuje enakost, strpnost in ljubezen med človeškimi rasami. Prav zato se je udeleževal srečanj, bral časopis gibanja in svobodno debatiral s člani drugih skupin. Nikdar se mu ni niti sanjalo, da bodo te stvari nekega dne kriminalizirane in da bo zaradi njih zaprt 17 let. V zaporu je videl reči, ki jih nihče ne more tolerirati.
Speech to the gathering of 1,000 former political prisoners on the anniversary of the November 2019 uprising – The flames of that blood-soaked uprising will never be extinguished#IranProtestshttps://t.co/q2x1T3iytt pic.twitter.com/Ae9X16oFAC
— Maryam Rajavi (@Maryam_Rajavi) November 22, 2021
Prav tako je slišal zgodbe, ki jih nihče ne more mirno prenesti. Obenem je bil jezen nase, ker je ostal živ, medtem so življenje izgubili mnogi njegovi prijatelji. Osamljenost v iranskih zaporih pa opisuje kot brutalno izkušnjo. Veliko noči je prebedel, medtem ko je štel strele. Septembra leta 1982 je zaslišal nenavaden neprekinjen hrup, kot bi razkladali velik tovornjak. Zatem pa so se razlegli posamezni streli. Prvi, drugi, tretji … In potem je dojel, da šteje število izstreljenih krogel, usmerjenih v njegove prijatelje. Posamezni streli so bili streli v glavo. Štel je prijatelje, ki jih je vsako sekundo izgubil.
Ljudje so rajši umirali, kot da bi se odpovedali svobodi in pokorili diktatorskemu klerikalnemu režimu
In pomislil je, da bo eden od teh strelov nekega dne prebodel tudi njegove možgane. Leta 1988 pa se je režim odločil uničiti vse politične sovražnike, vse, ki so ostali lojalni organizaciji in svobodi, so morali umreti. Preživeli so le tisti, ki so svojo pripadnost zanikali. Ko je preživel in bil izpuščen na prostost, se je vnovič pridružil MEK in skupaj s preostalimi sojetniki zaprisegel ter se zavezal, da bo postal glas usmrčenih. Ti moški in ženske so namreč ostali neomajni, ko so jih pripeljali pred “komisijo smrti”. Enemu za drugim so ukazali, da se odpovedo svojim prepričanjem in podredijo diktatorski oblasti.
In 30 tisočkrat so sodniki zaslišali “ne”. In 30 tisočkrat je bilo treba poslušati napeve, vpitje za svobodo, ki je bila zadnja želja umirajočih na Zemlji. In generacija, ki bi lahko zgradila prihodnost Irana, je bila usmrčena, je izumrla. Uradniki klerikalnega režima pa so si prizadevali za svojo blaginjo prek korupcije in ropanja naroda. In ko so zgladili domača nesoglasja, so stegnili svoje lovke tudi na tuje, da bi tako okrepili svoj geostrateški vpliv in se polastili mednarodnih vzvodov. Vendar pa iranskega ljudstva niso uspeli nikdar utišati. Prav zato so se začele vstaje in nemiri.
Leta 2019 je pod streli padlo več kot 1500 ljudi: “Pokosili” so jih kar iz helikopterjev
Iranci so jasno pokazali, da so se pripravljeni boriti za svojo ukradeno svobodo. Novembra leta 2019 je zatirani narod preplavil ulice ter skušal strmoglaviti režim. Ljudje so si prizadevali za zrušitev klerikalne elite in Korpus islamske revolucionarne garde. Vendar pa so doživeli hladno zatrtje. Preko 1500 mož in žena je bilo brutalno postreljenih iz helikopterjev s težkimi mitraljezi in polavtomatskimi puškami. In navkljub globalni obsodbi morilci še vedno niso odgovarjali za svoje zločine. Iransko sodišče za grozote (Aban) v Londonu, ki je pet dni zasliševalo priče pokola novembra 2019, je bil popoln odraz poguma iranskega ljudstva.
Šlo je za mlade ljudi s pokritimi obrazi, pripadnike nekdanjih varnostnih sil, ki so pretrgali stike z režimom, ženske, ki so postale žrtev mizoginistične perverznosti agentov, in ostali, so svetu povedali, kaj vse se je v teh petih krvavih dneh pripetilo. Šlo je za stotine pogumnih prič, ki se zavedajo, da so v nevarnosti. In ko je Jam pričal pred švedskimi sodniki, jim je povedal, da njihov seznam 110 žrtev vključuje zelo majhen del žrtev političnega genocida. Sodniki pa so odvrnili, da je to dovolj, da storilce obsodijo vojnih zločinov in umorov v skladu s švedsko zakonodajo. In bil je hvaležen za njihovo ravnanje, obenem pa se spomnil vsakega posameznika, ki je postal žrtev pokolov, vsakdo, ki bi lahko prispeval k boljši skupni prihodnosti Irana. Tudi leta zapora morilcev ne bi odtehtala cene nedolžnih umorjenih življenj.
Domen Mezeg