fbpx

V vesoljsko tekmo z močnimi ambicijami vključene tudi arabske države

Foto: epa

Ko slišimo za arabske države na Arabskem polotoku, Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, navadno pomislimo na njihovo skorajda popolno odvisnost od nafte in zemeljskega plina ter odsotnost vsakršne diverzifikacije gospodarstva, so nekatere izmed njih že začele delati majhne, a odločne korake stran od tako rekoč absolutne odvisnosti od “črnega zlata” ter pri tem razvijati tudi številne visokotehnološke sektorje, med drugim celo vesoljsko industrijo. Tako imajo številne med njimi v razvoju že ambiciozne načrte za osvajanje vesolja in celo drugih planetov v našem osončju.

Ko govorimo o prizadevanjih arabskih držav za ekonomsko diverzifikacijo in razvoj high-tech panog, ki bi predstavljale odskočno desko za osvajanje vesolja, nikakor ne moremo mimo Združenih arabskih emiratov (ZAE), 10-milijonske volilne monarhije, sestavljene iz federacije sedmih emiratov, izmed katerih sta svetovni javnosti verjetno najbolj znana Abu Dabi in Dubaj. Oblasti v ZAE na čelu s šejkom Mohamedom Bin Zayedom al Nahyanom (kronskim princem prestolnice Abu Dabi in de facto vladarjem ZAE) že desetletja načrtno delajo na tem, da bi se ta zalivska monarhija rešila pereče odvisnosti od izvoza in predelave nafte ter da bi se na dolgi rok uveljavila tudi kot globalno finančno, logistično, tehnološko in turistično središče.

Dolgoročne ambicije te bogate puščavske države so naravnost fascinantne, saj njene oblasti že vrsto let razvijajo tudi širokopotezni vesoljski program, v okviru katerega si prizadevajo, da bi se postavili ob bok največjim vesoljskim silam, kot so ZDA, EU, Kitajska Japonska in Indija. In čeprav Emirati na področju raziskovanja vesolja resda nimajo tako zelo bogatih izkušenj kot druge vesoljske sile, pa imajo ogromno denarja in kot kažejo številni signali nameravajo na to področje v bodočih letih katalizirati obilo finančnih sredstev, s katerimi si želijo čim hitreje zmanjšati zaostanek za ostalimi igralci v novodobni vesoljski tekmi. Osrednjo vlogo pri tem igra vesoljski program ZAE, ki temelji na delu Vesoljskega centra Mohameda Bin Rašida, ustanovljenega leta 2006 in Nacionalne vesoljske agencije ZAE, ustanovljene leta 2014. ZAE se lahko že sedaj pohvali z zavidanja vrednimi vesoljskimi dosežki: tako je bil astronavt iz ZAE Hazza Al Mansouri leta 2019 prvi Arabec na Mednarodni vesoljski postaji (ISS), februarja letos pa se je v Marsovo tirnico ulovila sonda Marsovo upanje, ki pluje pod zastavo ZAE, s čimer so Emirati (za ZDA, Sovjetsko zvezo, Indijo in Evropo) postali peta entiteta, ki je dosegla rdeči planet. Država si je sicer za prihodnja desetletja zastavila še vrsto osupljivih načrtov; med drugim želijo v sodelovanju s SpaceX-om Elona Muska do leta 2024 na površje Meseca poslati rover, leta 2028 nameravajo izstreliti sondo, ki bo obletela Venero in do leta 2033 pristala na enem od bližnjih asteroidov, kjer bi zbrala vzorce in jih ponesla nazaj na zemljo (pri tem se nameravajo zgledovati po japonskih projektih Hayabusa in Hayabusa2, ki sta leta 2010 in 2020 na zemljo prinesla vzorce asteroidov na katerih sta pristala), po letu 2030 načrtujejo odpravo na Mars s človeško posadko, do leta 2117 pa planirajo na Marsu vzpostaviti celo večjo arabsko kolonijo.

Tehnologija je pot do neodvisnosti in nafte
Poleg ZAE so se začele v zadnjih letih proti zvezdam čedalje bolj ozirati tudi številne druge arabske države, ki pospešeno razvijajo tudi lastne nacionalne vesoljske programe. Med arabskimi državami se je začela ob bok ZAE v zadnjih letih najbolj odločno postavljati Savdska Arabija, ki je konec leta 2018 pod vodstvom savdskega ministra za komunikacije in informacijsko tehnologijo Abdullaha bin Amerja Alswahaja ustanovila Savdsko vesoljsko komisijo, tj. savdski nacionalni vesoljski center, ki predstavlja hrbtenico vesoljskih ambicij te najbolj bogate arabske države. Tudi Savdijci so svoje vesoljske ambicije že podkrepili z zajetnimi finančnimi vložki, saj se država pod de facto vodstvom kronskega princa Mohameda bin Salmana v okviru t. i. Vizije 2030 prizadeva otresti kronične odvisnosti od prodaje nafte in z nakopičenim bogastvom od prodaje “črnega zlata” razviti različne visokotehnološke sektorje, med katere se uvršča tudi vesoljska industrija. Lansko leto je tako vlada te konservativne islamske monarhije za razvoj nacionalnega vesoljskega programa namenila 2,1 milijarde dolarjev, v prihodnjih letih pa naj bi investicije še povečali. Za razliko od ZAE se Savdska Arabija za zdaj še ne more pohvaliti s kakšnimi večjimi dosežki v osvajanju vesolja, vseeno pa velja omeniti, da je bil prav savdski državljan, princ Sultan bin Salman Al Saud prvi Arabec (pa tudi prvi musliman in prvi pripadnik plemstva) v vesolju. Ta pilot savdskih kraljevih oboroženih sil je Kármánovo linijo (mejo med zemeljsko atmosfero in vesoljem) prečkal 17. junija 1985 na krovu ameriškega Space Shuttla Discovery, ki je v vesolje dostavil tri komunikacijske satelite. Ker si Savdska Arabija v sklopu famozne Vizije 2030 z bajnimi dobički od prodaje nafte prizadeva za uvoz know-how-a iz tujine in domačega razvoja različnih visokotehnoloških panog, kot so računalništvo, robotika, kvantna mehanika, tehnologija materialov ipd., je zelo verjetno, da bodo savdski raziskovalci znanstvene preboje na teh področjih aplicirali na svoje vesoljske projekte, kot so tudi pri ameriški NASI že od samega začetka ameriškega vesoljskega programa v 50. letih 20. stoletja tesno sodelovali s številnimi ameriškimi univerzami, laboratoriji in znanstvenimi inštituti ter njihova dognanja uporabili pri vesoljskih misijah.

Sultan bin Salman Al Saud je bil prvi Arabec v vesolju. (Foto: epa)

Čeprav vesoljske agencije Savdske Arabije, ZAE in drugih arabskih držav (najbolj znane so alžirska ASAL, bahrajnska NSSA, egipčanska NARSS, maroška CRTS, sirska SSA in tunizijska CNCT) same po sebi nimajo vsega potrebnega know-how-a, finančnih sredstev, izobraževalnih programov in izstrelitvenih zmogljivosti, pa načrtujejo, da bodo z medsebojnim povezovanjem ter sodelovanjem s tujimi partnerji premagale tudi te ovire. Države članice Arabske lige so tako že leta 1976 ustanovile Arabsko organizacijo za satelitske komunikacije (Arabsat), ki za potrebe arabskih držav organizira izstrelitve geostacionarnih komunikacijskih satelitov imenovanih Arabsat. Od leta 1988 ima organizacija tudi svoj sofisticiran satelitski center, imenovan Satelitsko telekomunikacijsko mesto kralja Fahda, ki se nahaja blizu savdske Meke. Njihovo medsebojno povezovanje je v zadnjih letih doseglo nove razsežnosti, saj je marca 2019 deset držav članic Arabske lige (Alžirija, Bahrajn, Egipt, Jordanija, Kuvajt, Libanon, Maroko, Savdska Arabija, Sudan in ZAE) na pobudo ZAE ustanovilo Arabsko vesoljsko koordinacijsko skupino, ki tudi formalno vzpostavila partnerstvo in sodelovanje pri bodočih vesoljskih projektih med arabskimi državami. Za zdaj se skupina omejuje še na relativno nezahtevne projekte, kot so proizvodnja in izstrelitve satelitov, vendar pa so se začeli arabski vesoljski strokovnjaki intenzivno pogovarjati tudi o podpori celotne arabske znanstvene skupnosti Emiratom in pridružitvi njihovim že izjemno dodelanim načrtom, da bi osvojili luno ter celo Mars. Tako je povsem realno pričakovati, da bomo v prihodnjih desetletjih v vesolju poleg čedalje večjega števila sofisticiranih arabskih satelitov, naleteli tudi na arabske vesoljske odprave s človeško posadko, ki bodo z raketami drveli v globine vesolja.

Matej Markič