Verstva obravnavamo kot iluzije in mite – to zanemarjanje ali sovražnost do verstev se nam zdaj maščuje

Fotografija je simbolična (Foto: iStock)

Leta 1975 je ameriški profesor, filozof in duhovnik James Vincent Schall napisal esej za revijo Modern Age z naslovom On the Teaching of Ancient and Medieval Political Theory (O poučevanju antične in srednjeveške politične teorije). Bistvo tega eseja je bilo, da brez razumevanja vsebine in zgodovine verstev – njihovih trditev o resnici in nepravilnosti – ne bomo zmožni videti dejanskih sil političnega sveta. Izobrazba brez ustreznega in natančnega preučevanja teologije oz. teolegij posameznih verstev ni prava izobrazba. Nikogar ne more pripraviti na soočanje s svetom, v katerem so različna verstva resničnost.

Tako v Evropi kot Ameriki so v zadnjih petdesetih letih, ali morda še dlje, učenci prejemali to prečiščeno izobrazbo. S to izobrazbo večina državljanov enostavno ni pripravljena na soočanje s silami, ki se zdaj ponovno pojavljajo v svetu. Dejansko je predlagati realističen pogled na islam, kot to počne Vincent Schall, skoraj povsod prepovedano in izključeno iz kakršnega koli premisleka, ne glede na veljavnost analize.

Izguba vere in vzpon islama sta povezana
To zanemarjanje ali sovražnost do verstev se nam zdaj maščuje. Vsa “verstva” obravnavamo kot iluzije ali mite. Treba jih je oslabiti in popolnoma podrediti pristojnosti države. Naši politični, akademski in kulturni voditelji ne morejo razumeti, kaj se dogaja, bodisi ko celotna zahodna civilizacija izgubi svojo vero in moralne standarde, bodisi ko islam ponovno spozna, kakšne so implikacije te vere in vizije o osvojitvi sveta. Ti dve stvari – izguba vere in vzpon islama – sta povezani. Na eni strani imamo zmanjševanje stopnje rodnosti in civilno spodkopavanje družine na Zahodu. Muslimansko priseljevanje ali invazija pa je zajela isto področje. Muslimani, predvsem mladi moški, niso iskali moči in blaginje v sosednjih muslimanskih deželah. Širjenje islama se opravičuje tudi z obtožbo, da na Zahodu vlada moralna dekadenca.

Foto: iStock

Islam ne želi prizanesti nobenim kulturnim predmetom
Opažamo, da dobro opremljene sodobne vojske z nesposobnim in slepim političnim vodstvom ter s pomanjkanjem motivacije izgubljajo proti mladim oboroženim fanatikom v poltovornjakih, ki lahko skupaj s svojimi privrženci ogrožajo vsako železniško postajo in javno stavbo v Evropi, Afriki, Aziji in Ameriki. V skladu s svojim načrtom so cel svet spremenili v bojišče strahu. Klic “Alah, bodi hvaljen!” se sliši po vsakem uničevalnem dejanju. Zdaj je jasno, ali bi moralo biti, da nobenim kulturnim predmetom – pa naj bodo to knjige, stavbe, kipi ali slike – ne bo prizaneseno. Islam verjame, da so v nasprotju z Alahovo voljo, ne glede na to, kaj so ali kdaj so bili ustvarjeni. Piramide, budistični kipi, knjižnica v Timbuktu, Vatikan, samostani v puščavah, Canterbury, stolpi v New Yorku, trgi s košer hrano v Parizu in letališča v Bruslju – islam bi uničil vse. Vse je treba zaščititi, ker je zdaj vse ogroženo.

Foto: iStock

Ne izkoreninja se le posameznih kristjanov, ampak tudi kipe njihovih svetnikov. Razlog za to uničevanje je “verski”. Takšne stvari ne smejo obstajati. Tukaj vidimo dobesedno uresničitev prepričanja, da v javnem in zasebnem prostoru ne sme biti dovoljeno nič, kar ne ustreza strogemu muslimanskemu prepričanju. Začasna strpnost do kristjanov in Judov, če sprejmejo drugorazredno državljanstvo in plačajo visoke denarne kazni, je zgolj začasna, dokler osvojitev ni končana. Z drugimi besedami, tovrstno fanatično uničevanje, s katerim se izpolni Alahova volja, se obravnava kot pobožno dejanje. Če želimo takšnemu ravnanju nasprotovati, tega ne moremo storiti na podlagi nasprotovanja “terorizmu” ali na podlagi tega, da je ravnanje nerazumno. Nasprotovanje mora temeljiti na spreobrnitvi in zavrnitvi teologije, ki ravnanje upravičuje, kot se je Avguštin naučil v primeru Donatistov.

H. M.