fbpx

[Video] Se je marksizem vrnil ali v resnici nikoli ni odšel?

Foto: Nova24TV

V ameriškem Quilletu so objavili zanimiv članek Yorama Hazonyja, v katerem zagovarja zanimivo hipotezo, da liberalizem in marksizem, v nasprotju z dominantnim prepričanjem, da si nasprotujeta, v bistvu ves čas skupaj plešeta, sodelujeta.

Najprej je treba pojasniti, kaj Hazony misli z liberalizmom in kaj z marksizmom. Z liberalizmom misli razsvetljenski liberalizem, ki počiva na predpostavki, da smo vsi ljudje, “po Bogu” ali po njihovo, “po Naravi”, svobodni in enaki in da sta to samorazvidni resnici. Kaj pomeni, da sta samorazvidni? Da ju lahko dojamemo brez sklicevanja na stare hierarhije, tradicijo, itn., brez sklicevanja na narod, religijo, itn., le s pomočjo “razuma”.

Z “liberalci” se v ameriškem dominantnem javnem diskurzu, in tako ta izraz uporablja tudi Hazony, misli predvsem volivce demokratov, ki ne kažejo avtoritarnih teženj. S tem se ne misli “klasičnih liberalcev”, ki seveda prav tako “izvirajo” iz razsvetljenskih idej “svobode”, a so morda blagohotnejši do religije, tradicij, starih hierarhij – in se jih, vsaj v ZDA, pogosto uvršča na desno.

Z marksizmom, kot pojasnjuje Hazony, ne misli le klasičnega marksizma, temveč tudi vse tisto, čemur v 20. st. nekateri nadevajo nadimek “neomarksizem”, s čimer se misli vsako teorijo, ki pri svojih analizah družbe predpostavlja dialektični in zgodovinski odnos med dvema skupinama, od katerih je ena tiran in izkoriščevalec, druga pa podložnik in izkoriščani. Če in v kakšnem smislu je takšne teorije smiselno slikati z istim čopičem marksizma, je stvar debate in o tem kdaj drugič. Za nas danes je pomembno, da vemo, kako Hazony definira ključna pojma.

Kako izgleda ples liberalcev in marksistov
Iz definicij teh dveh pojmov potem deloma izpeljuje tudi svojo hipotezo o njunem “plesu”, za katerega trdi, da je “neskončen”, da se “v nedogled ciklično ponavlja”:

  1. Liberalci razglasijo, da bomo nekoč vsi enaki in svobodni in da bo razum določil vsebino posameznih pravic.
  2. Marksisti, uporabljajoč razum, pokažejo na mnoge primere nesvobode in neenakosti v svetu, jih razglasijo za primere zatiranja in izkoriščanja in na podlagi novozgrajenega moralnega piedestala zahtevajo nove pravice.
  3. Liberalce je sram, ko vidijo primere neenakosti in nesvobode, ker so obljubljali, da bodo v njihovih družbah izginile, zato se vdajo določenim zahtevam marksistov.
  4. Ponovi vajo, začenši z 1.

Ad infinitum.

Kot pravi Hazony, je sicer res, da ni res, da se vsi liberalci in vedno vdajo zahtevam marksistov, da pa dokazi o plesu nedvomno obstajajo. Če le pogledamo zadnjih 70 let zgodovine, kako so liberalci postopoma in “progresivno” sprejemali kritične teorije marksistov (kakorkoli so se skozi čas imenovali, marksisti, progresivci, itn.), ne glede na to, ali je šlo za odnose med moškim in žensko, častjo in slavo, družino in državo, itn.

Treba je priznati, da ima njegova hipoteza smisel. Seveda se da razpravljati o predpostavkah in tudi o implikacijah, pa o epistemološki podprtosti določenih predpostavk, toda zadeva vsaj formalno, pa tudi vsebinsko – pije vodo. V tem članku predstavi tudi, kaj on sam verjame in sicer, da sta Marx in marksizem zadela in kar razsvetljenski liberalizem spregleda. Toda o tem kdaj drugič.

Aleš Ernecl