Odkar se je končala vojna v BiH, živi še vedno veliko število žrtev praktično le vrata stran od moških, ki so jih posiljevali.
Bošnjakinja z imenom Rana je spregovorila za Independent, njeno zgodbo pa so nato povzeli tudi bošnjaški in hrvaški mediji. Čeprav je od vojne minilo že več kot dve desetletji, pa Bošnjakinje še vedno z zadržki – celo med sabo – govorijo o tem, kakšne krivice so se jim dogajale v tistem obdobju. Ena izmed njih pa se je opogumila in za tuj medij priznala, da je bila posiljena pred 25 leti, vendar se tega spominja, kot bi bilo včeraj. Zgodilo se je 9. maja 1992 okoli 18. ure, ko so srbski vojaki napadli vasi v bližini Brčkega, zažgali njeno hišo in hiše njenih sosedov ter prijateljev, njo pa odvlekli v gozd. Razkrila je, kako se je tisti dan njeno življenje za vedno spremenilo.
“Vsaka, ki je delovala vsaj malo ženstveno, je bila posiljena.”
Razkrivajo pa tudi zgodbo Kelime Dautović, ki je bila, ko se je začela vojna, noseča. Prepričana je, da jo je prav njena nosečnost rešila pred množičnimi spolnimi zlorabami, ki so se dogajale v taborišču Trnopolje, ki je bilo organizirano v njenem domačem kraju Prijedor. “Oči so vrgli predvsem na najstnice. Mnogo od njih jih je nosilo velike majice svojih očetov, da so si zakrile telo. Vsaka, ki je delovala vsaj malo ženstveno, je bila posiljena. Vsako noč so jih posilili vsaj deset. Odpeljali so jih v bližnjo prazno hišo in dekleta zjutraj v taborišče vrnili popolnoma izčrpana, vendar ni nikoli nobena od njih želela govoriti o tem, kaj se je zgodilo v hiši. Bilo jih je sram. Vsi smo vedeli, kaj je bilo, vendar smo bili vsi tiho,” je dejala.
Nekatere ženske na nek način obsedene s svojim posiljevalcem
Nihče ne ve, koliko žensk in deklet je bilo posiljenih med vojno v BiH, domneva pa se, da se številka giblje med 20 in 50 tisoč. Večina posiljevalcev ne bo za svoja dejanja nikoli odgovarjala niti odslužila kazni, čeprav veliko posiljenih žensk živi v njihovi bližini in jih redno videva. Branka Antić-Staube je zdravnica, ki trenutno svetuje kar 150 posiljenim ženskam iz časa balkanske vojne. Hrvaški Express pa razkriva, kako so se ji posiljene ženske zaupale, da so nekatere od svojih posiljevalcev našle na Facebooku. “Sledijo jim na socialnih omrežjih in vedo, kaj počnejo. Ena od žensk mi je dejala, da ve za njegov datum rojstva in za imena njegovih otrok.”
Ženske raje molčijo o posilstvih, če so finančno odvisne od svojih mož
V skladu z informacijami, ki jih ima omenjena zdravnica, je ta prepričana, da nobeden od otrok, ki so bili spočeti med posilstvom, ne pozna svojega očeta in o njem tudi ničesar ne ve. Enako je tudi z očeti. Nihče od njih namreč noče priznati, da ima otroka s posiljenimi ženskami, saj bi s tem priznali, da so storili kaznivo dejanje. Antić-Staubejeva je prepričana, da je število posiljenih žensk še mnogo večje, vendar pa te tega ne bodo nikoli priznale, saj so finančno odvisne od svojih mož in družin ter zato ne želijo javno govoriti o zločinih. Nekatere se šele po tem, ko jim je zagotovljeno finančno nadomestilo, odločijo spregovoriti o tem, kaj so med vojno počeli z njimi. “Šele ko so neodvisne od svojih mož, dobijo pogum, da spregovorijo.”
Začaran krog: večina žrtev posilstev je danes žrtev nasilja v družini
Hrvaški medij še dodaja, da o vojnih posilstvih najtežje govorijo Hrvatice. “Sledijo svoji veri in verjamejo, da jim bo samo vera pomagala, da bi premostile travme. Globina travme je enaka kot pri Bošnjakinjah, ampak najbolj pomembno je, da cela družina sprejme, kaj se je zgodilo z njimi,” pravi Antić-Staubejeva, ki razkriva, da je še posebej zaskrbljujoč podatek, da je večina žrtev posilstev, kar 95 odstotkov, danes žrtev nasilja v družini – tudi zato, ker njihovi možje ne morejo sprejeti, kaj se je zgodilo njihovim ženam. Ena od teh je tudi zgoraj omenjena Rana, ki je leta 1997 poskušala storiti celo samomor. “Pogosto razmišljam o tem, da si želim, da bi tisti dan umrla. Moja edina tolažba je, da nisem sama. Pogosto sem govorila z drugimi ženskami, ki so šle skozi to stvar. Včasih, ko sem v službi, pozabim, kaj se mi je zgodilo, vendar kar me žalosti, je, da mi je bolj kot karkoli v življenju v spominu najbolj ostal prav ta dan,” je še razkrila Rana.
M. S.