fbpx

Zgodovinar Engels: “Težko je načrtovati lastno prihodnost, ko se zdi, da je prihodnost Evrope zelo mračna”

Foto: Osebni arhiv Davida Engelsa

David Engels je belgijski konservativni avtor in zgodovinar, ki živi na Poljskem. Z njim smo se pogovarjali o vojni v Ukrajini, o njegovih delih in o sprevračanju dediščine J.R.R. Tolkiena v prihajajoči nadaljevanki Prstani moči.

Gospod Engels, nam lahko za začetek poveste kaj več o sebi in svojem delu?

Sem belgijski univerzitetni profesor rimske zgodovine in sem se pred kratkim z družino preselil na Poljsko. Moje akademsko delo, v katerem sem se posvečal starodavni rimski religiji in Selevkidski dinastiji, je začelo dobivati javno pozornost, ko sem napisal knjigo  “Le déclin” (Pariz, 2013), v kateri sem primerjal zaton in padec Rimske republike v prvem stoletju z zdajšnjo krizo sodobnega Zahoda. Tako se je začela moja kariera publicista in političnega pisca, zaradi katere sem se sčasoma zaposlil na Zahodnem inštitutu v Poznańu, kjer danes delam. V zadnjih letih sem se poleg političnih analiz posvečal predvsem komparativni svetovni zgodovini v luči Oswalda Spenglerja, o katerem sem pred kratkim objavil monografijo (Stuttgart 2021) kot tudi več povezanih del o modernem konservativizmu. Na področju slednjega sem napisal kratek priročnik “What is to be done” (Bad Schmiedeberg 2020), v katerem poskušam dati štiriindvajset nasvetov o tem, kako živeti življenje domoljubnega Evropejca v času splošnega razkroja zahodnega sveta. Prav tako sem uredil tudi več zaporednih del, ki orisujejo konservativno prihodnost za Evropejce (“Renovatio Europae”, Berlin 2019; “Europa Aeterna”, Berlin 2022).

Kateri avtorji in filozofi so najbolj zaznamovali vaša razmišljanja?

Name je najbolj vplival Oswald Spengler od dne, ko sem ga prvič začel brati. Drugi avtor, ki sem ga začel zelo zgodaj brati in je spremenil moje mladostništvo, je bil Nietzsche. Mnogo let je bil zame zelo pomemben tudi Thomas Mann s svojo intelektualno prefinjenostjo. Ne nazadnje pa moram izpostaviti tudi Tolkiena, ki je imel velik vpliv na moje življenje, saj sem skozenj odkril tudi svojo katoliškost.

Kako gledate na vojno v Ukrajini? Kakšne bodo njene dolgoročne posledice za Evropo?

Vzroki za zdajšnjo vojno so vsem dobro znani, kar pa ne drži nujno tudi za njene posledice. Vztrajati moramo pri spreminjanju paradigme, ki prevladuje v mislih Evropejcev, v skladu s spoznanjem, da sta nasilje in vojna vedno bila in vedno bosta “ultima ratio”* politike. Ravno tako bo posledica vojne obnovitev vezi predvsem med Vzhodno Evropo in ZDA, še bolj zato, ker se zdi, da se Nemčija in Francija ne zavedata najbolj morebitne nevarnosti, ki jo Rusija predstavlja za stabilnost Evrope.

Kam bi uvrstili Putinovo Rusijo v civilizacijskih okvirih?

Ruska invazija je pokazala, da Rusija sebe nikakor sebe nima za zahodno “nacionalno državo”, temveč za neodvisen imperij na ravni drugih velikih sil. Zato Rusije nikoli ne bo mogoče integrirati v evropske ustanove, kot so nekateri upali, hkrati pa jo moramo začeti dojemati kot drugo civilizacijo. Dolgoročno bo to seveda pomenilo, da bo Rusija utrjevala svoje zavezništvo s Kitajsko, ki je že sedaj precej neenakomerno, kar se bo le še poglobilo, če bo Rusiji spodletela invazija. V tem primeru se zna zgoditi, da bomo priča novemu vzponu območja “intermariuma”, oziroma močnega gospodarskega in političnega sodelovanja narodov med Baltskim in Črnim morjem; območja, ki je bilo dolga stoletja združeno v poljsko-litovski Republiki obeh narodov. Omenjena regija bi tako lahko znova postala pomembna politična sila med Berlinom in Moskvo.

Zdi se, da so se bolj konservativne vzhodno- in srednjeevropske države, kakršna je Poljska, znašle v precej težkem položaju. Na eni strani se soočajo z grožnjo Putinove Rusije, na drugi pa s prikritimi grožnjami in z morebitnimi sankcijami iz Bruslja, ker se nočejo podrediti liberalnim trendom, ideologiji LGBT in migracijski politiki odprtih mej. Kakšna bi bila najbolj preudarna pot Poljske v teh okoliščinah?

Res je, Poljska se je znašla med kladivom in nakovalom in potrebuje precejšnjo mero taktične pretkanosti, če noče biti zdrobljena. Nedavne madžarske volitve so nam pokazale, da se prebivalstvu ni treba samodejno podrejati pritiskom iz Bruslja, kar pomeni, da obstajajo za zdajšnjo poljsko vlado dobre možnosti, da se v letu 2023 obdrži na oblasti, čeprav se je treba vprašati kako dolgo. Sam sem mnenja, da je lahko le mešanica različnih taktik uspešna. Poljska mora čim dlje zavlačevati glede spora z Brusljem in hkrati upati, da bo zaradi gospodarske in politične krize Zahoda EU prej ali slej postala nenevarna. Nadalje mora Poljska odločno zagovarjati svoja stališča s pomočjo ustvarjanja primernih medijev, ki se bodo osredotočali na Zahod in bodo aktivno podpirali lokalne politične konservativne stranke, ki so ideološko blizu tem stališčem. Prav tako mora Poljska razširiti svojo zunanjo politiko; čeprav je zaradi politične situacije na Vzhodu zavezništvo z ZDA pomembnejše kot kadarkoli, bi morala Poljska vzpostaviti tesnejše povezave z drugimi silami, kakršne so Japonska, Indija, Južna Koreja in Brazilija.

Foto: Osebni arhiv Davida Engelsa

Nekateri konservativci in desničarji na Zahodu so še vedno prepričani, da je Putin tradicionalist in konservativec, čeprav novači muslimane, preganja in zapira nacionaliste, medtem pa je Rusija država z največjo stopnjo splavov. Kako gledate na to?

Prav res, z zahodnega vidika bi težko rekli, da je Putin “konservativec”. Njegova podpora pravoslavni cerkvi je le ena od stopenj njegove religijske politike, saj je njegovo sodelovanje z islamom enako pomembno glede na to, da je Rusija evropska država z najpomembnejšim muslimanskim prebivalstvom, katerega vojaško korist je Moskva vsekakor jasno prepoznala pri bojevanju proti tako imenovanim ukrajinskim “slovanskim bratom”. Prav tako ne smemo pozabiti, da je Putin podprl Belorusijo, ko je hotela oslabiti Poljsko s tem, da je njene meje preplavila z muslimanskimi migranti, uvoženimi z Bližnjega vzhoda. Če k temu dodamo dobro znano politično orkestracijo pravoslavne cerkve, v kateri prevladujejo strukture KGB, postane očitno, da je religija le cinično orodje v Putinovih rokah, njegova Rusija pa je bolj ali manj le reinkarnacija Sovjetske zveze (vključujoč idealiziranje Stalina) pod tančico določene nacionalistične propagande. Zahodni konservativci bi morali sprevideti, da so le figure v rokah strategov, ki hočejo znova vzpostaviti staro imperialno rusko območje za vsako ceno, ki se bodo posluževali enakih taktik dezinformacij, korupcije in načela “divide et impera” v Evropi, če ji bodo nekega dne vladali konservativci.

Napisali ste tudi več člankov o delih J.R.R. Tolkiena, hkrati pa ste precej kritični do nadaljevanke Prstani moči, ki jo bodo začeli predvajati letos in je postavljena v svet Tolkiena, hkrati pa bo vključevala “progresivne” vrednote, multikulturalizem in feminizem. Zakaj je pomembno, da nasprotujemo tovrstnemu posodabljanju Tolkienovih del?

Zato, ker sem prepričan, da ne bodo le ignorirali resničnega pomena Tolkienovega univerzuma, temveč mu bodo tudi nasprotovali. Resnično bistvo Tolkienovega sveta – vsaj zame – je nenehno prizadevanje resničnega junaka za tisto, kar je resnično, lepo in dobro, ki pa je zaradi pomanjkljivosti vseh zemeljskih bitij na koncu obsojeno na propad, če v zadnjem trenutku ni nagrajeno z zmago od zgoraj – vsekakor sladko-grenko zmago, saj jo vedno spremlja spoznanje, da je uspeh lahko le posledica dobre volje in usmiljenja, namesto da bi bil pravica. Zmaga Tolkienovega junaka je torej le nagrada za njegovo prizadevanje in ne neposreden izid njegovih junaških dejanj. To je izrazito krščansko, celo avtentično katoliško stališče, ki je globoko v nasprotju s splošnimi navadami Hollywooda.

Torej so temeljne vrednote, na katerih je Tolkien zgradil svoj Srednji svet, precej v nasprotju s “progresivnimi” načeli modernega sveta …

Omenil bi tudi tipično tolkienovsko dojemanje estetike, ki je prav tako globoko ukoreninjeno v krščanski misli epigonalne narave vsakega obdobja. Če jih primerjamo z lepoto sveta, ustvarjenega na začetku časa, vse nadaljnje dobe, vključujoč njihove začetke, zaznamujeta odpadništvo in zaton, hkrati pa se jim zvišuje vrednost v trpljenju, povezanem s tem procesom, zaradi česar so kljub vsej nostalgiji podvržene procesu poduhovljenosti. Tako kot se boj med dobrim in zlim, ki so ga na začetku utelešale sile, ki so pravzaprav obstajale kot bogovi in pošasti, vse bolj pomika v območje notranjih konfliktov človeške duše. Te, ne le konservativne, temveč verjetno tudi močno “reakcionarne” misli so seveda zelo tuje klasični ameriški estetiki, ki temelji na količini, veri v napredek in naivni podobi človeka “ameriških sanj”. Popolnoma pa nasprotujejo zdaj prevladujoči ideologiji kulturnega marksizma v vsakem pogledu.

Ne gre za izjemo, temveč za vse pogostejše trende, saj v zabavni industriji velikokrat opazimo nadomeščanje specifično evropskih junakov s pripadniki drugih ras. Kakšni so glavni razlogi za to uničevanje resničnih, specifično evropskih značilnosti in vrednot Tolkienovih knjig?

Prav res se lahko bojimo, da bo omenjena nadaljevanka nadalje stopnjevala preobrazbo avtorja, ki je bil vedno ena glavnih osebnosti evropskega konservatizma, v njegovo nasprotje, oziroma v figuro prebujenstva, tako da bodo mladi, ki se bodo seznanili s Tolkienom le skozi nadaljevanko, popolnoma narobe razumeli resničnega duha Tolkiena ali pa si ga bodo, če bodo dejansko prebrali njegova dela, interpretirali skozi očala množičnih medijev. Gre za pravo katastrofo, ki nas ne spominja le po naključju na Orwellovo napoved iz 1984: “Vsa literatura preteklosti je bila uničena. Chaucer, Shakespeare, Milton, Byron … obstajali bodo le še v oblikah novoreka, ne samo spremenjeni v nekaj drugega, temveč preobraženi v nasprotje tega, kar so bili.”

Hvala za intervju. Kakšni so vaši načrti in kaj menite, da v prihodnosti čaka Evropo?

Kar zadeva mojo bližnjo prihodnost, poleg vzgoje otrok in urejanja vrta načrtujem ustanovitev velike evropske konservativne informacijske platforme, hkrati pa bom nadaljeval s svojim delom na področju komparativne svetovne zgodovine. Vendar pa je težko načrtovati lastno prihodnost, ko se zdi, da je prihodnost Evrope zelo mračna in nasilna. Že v svoji knjigi  “Le déclin” sem napovedal, da bo Evropa kmalu doživela desetletja notranjih konfliktov in državljanske nepokorščine v analogiji z večletnimi državljanskimi vojnami, ki so uničile Rimsko republiko. Ko danes spremljam dogodke zadnjih let, se bojim, da bo zgodovina potrdila moj pesimizem.

Biografija

David Engels je belgijski zgodovinar, publicist in konservativni belgijski avtor, ki živi in dela na Poljskem. Širši javnosti je postal bolj znan s svojo knjigo “Le déclin”. Osredotoča se na področje komparativne svetovne zgodovine. V letih 1997–2005 je študiral zgodovino, filozofijo in ekonomijo na Univerzi RWTH v Aachnu. Potem ko je nekaj časa delal kot profesor na univerzi v Bruslju, se je z družino preselil na Poljsko, kjer dela v Poznańu na Zahodnem inštitutu. Je avtor več knjig, esejev in drugih publikacij.

Andrej Sekulović