fbpx

Dr. Maver: Položaj v Doneškem bazenu je popolnoma neprimerljiv z razmerami v Sloveniji v času plebiscita

Foto: EPA

“Po mojem mnenju je v temelju napačna avtorjeva ocena, da gre v Ukrajini v bistvu za državljansko vojno med Ukrajinci samimi, kar rad ponavlja Putinov propagandni stroj. Strinjati se je mogoče, da obstajajo in so obstajale velike razlike na prihodnost Ukrajine med različnimi deli države, vendar večje naklonjenosti Rusiji na vzhodu ne smemo enačiti z željo vzhodnih delov po odcepitvi ali priključitvi Rusiji. Dejstvo, da kdo govori v Ukrajini rusko, pa sploh ničesar ne pove o njegovi narodni ali kulturni pripadnosti. Priznam, da to Slovenci sicer težko razumemo, očitno tudi avtor prispevka,” je glede članka z naslovom Koga je strah plebiscita v Ukrajini ocenil dr. Aleš Maver, analitik aktualnega dogajanja v Evropi in profesor zgodovine na fakulteti.

V Delovem članku Koga je strah plebiscita v Ukrajini, ki je nastal izpod peresa raziskovalca dr. Saše Prešerna, avtor ugotavlja, da sta največji problem pri reševanju po mirni poti prav ZDA in Nato s svojimi vzhodnimi sateliti v EU, in se ob tem sprašuje, ali je EU sposobna iti po samostojni poti, ki bi bila drugačna od interesov ZDA. “Eni in drugi trdijo, da branijo svobodo in se borijo proti okupatorju. Oboji so Ukrajinci. Zelenski proti Rusom in Ukrajinci na vzhodu proti neonacistom iz Kijeva. Statistike kažejo, da je 17 odstotkov ukrajinskega prebivalstva ruska etnična skupina. Dejstvo je, da imajo ti Ukrajinci na vzhodu drugačne interese kot Ukrajinci iz Kijeva,” trdi na samem začetku članka in doda, da Kijev v preteklem desetletju ni bil sposoben ustvariti pogojev za sožitje dveh narodov v svoji državi.

Za komentar smo zaprosili dr. Aleša Mavra, analitika aktualnega dogajanja v Evropi in profesorja zgodovine na fakulteti. Poudaril je,  da avtorju ne odreka dobronamernosti pri podajanju predlogov, vendar pa se mu zdi, da temeljijo njegove ocene na naivnih predpostavkah in na površnem poznavanju in razumevanju razmer v Ukrajini. Ker bi se dalo kaj pripomniti skoraj k vsaki povedi v prispevku, se je omejil zgolj na ključne točke. Maver meni, da je v temelju napačna že avtorjeva ocena, da gre v Ukrajini v bistvu za državljansko vojno med Ukrajinci samimi, kar rad ponavlja Putinov propagandni stroj. “Strinjati se je mogoče, da obstajajo in so obstajale velike razlike v pogledih na prihodnost Ukrajine med različnimi deli države, vendar večje naklonjenosti Rusiji na vzhodu ne smemo enačiti z željo vzhodnih delov po odcepitvi ali priključitvi Rusiji. Dejstvo, da kdo govori v Ukrajini rusko, pa sploh ničesar ne pove o njegovi narodni ali kulturni pripadnosti. Priznam, da to Slovenci sicer težko razumemo, očitno tudi avtor prispevka,” je ocenil.

Foto: zajetje zaslona/Delo

Naivno je pričakovati, da bi bilo mogoče izvesti pošten plebiscit v pogojih ruske okupacije
Prvič, povsem nerealno in naivno je pričakovati, da bi bilo mogoče izvesti vsaj približno pošten plebiscit v Doneškem bazenu v pogojih ruske okupacije,” je izpostavil Maver in nadaljeval svojo oceno, da bi mednarodni nadzor, ki ga omenja avtor, zgolj nad samim volilnim postopkom morda lahko zagotovil pošteno štetje glasov, česar ni bilo v krimskem primeru ali v primeru že izvedenih “referendumov” v okrožjih Doneck in Luhansk, nikakor pa ne demokratičnega konteksta, v katerem bi plebiscit potekal. Pogoj za kaj takega bi bilo daljše časovno obdobje mednarodne uprave, ki bi morala med drugim zagotoviti pogoje za vrnitev beguncev, ki so Donbas zapustili od leta 2014 naprej, in so nekateri že dvakrat bežali, prvič iz Donbasa proti zahodu Ukrajine, drugič pa letos pred rusko agresijo izven Ukrajine.

Maver ne vidi prav nobene možnosti, da bi Putinov režim, posebej zdaj, ko ima občutek, da zmaguje, na kaj takega pristal. Če pa osnovne predpostavke svobodnega plebiscitnega izrekanja niso zagotovljene, bo plebiscit tudi ob morebitnem mednarodnem nadzoru procesa štetja glasov zgolj farsa in nagrada Putinovemu režimu za agresijo na Ukrajino. Iz istega razloga so bili v preteklosti nesprejemljivi tudi predlogi predvsem iz Nemčije (recimo nekdanjega šefa socialdemokratov in tudi nekaterih liberalcev), da bi rusko okupacijo Krima naknadno “poveljavili” s plebiscitom pod nadzorom OVSE. V trenutnih razmerah, ko je v političnem in družbenem življenju na Krimu pod pritiskom Putinovega režima onemogočen vsak pluralizem, seveda ni mogoče govoriti o tem, da bi bili izpolnjeni osnovni pogoji za pošteno glasovanje.

Foto: zajetje zaslona/Delo

Še bolj naivna je ocena, da bi lahko izvedba plebiscita ustavila rusko agresijo
Drugič, po mnenju zgodovinarja je še naivnejša avtorjeva ocena, da bi lahko izvedba plebiscita ustavila rusko agresijo. Res je prav nasprotno. Če bi Putinov režim dobil občutek, da je s plebiscitom legaliziral svoje osvojitve in je to “požegnala” celo mednarodna skupnost, bi bila to zgolj spodbuda za nove vojaške podvige, kjer bi se spet skliceval na podobno trhle izgovore kot v ukrajinskem primeru. Ravno srednje- in vzhodnoevropske države, ki jih avtor prispevka nekoliko zaničljivo imenuje vzhodni sateliti ZDA, veliko bolje od zahodnoevropskih razumejo logiko delovanja sovjetoidnega sistema, kar Putinova Rusija nedvomno je. Tu pa popuščanje ni nikoli razumljeno kot izraz dobre volje, ampak šibkosti, ki samo vabi k novi agresiji. Podobne so bile izkušnje s Hitlerjevo Nemčijo na predvečer druge svetovne vojne, popuščanje je privedlo zgolj k novi agresiji, je spomnil Maver.

Položaj v Doneškem bazenu je popolnoma neprimerljiv z razmerami v Sloveniji v času plebiscita
Tretjič, položaj v Doneškem bazenu je popolnoma neprimerljiv z razmerami v Sloveniji v času plebiscita leta 1990. Medtem ko je bil slovenski plebiscit sad živahnega demokratizacijskega in osamosvojitvenega gibanja v pluralnem okolju, sta samozvani ljudski republiki Doneck in Luhansk izraziti marionetni tvorbi Rusije, ki nimata ne sposobnosti in verjetno niti ne volje za samostojno državno življenje. Podobne karikature držav je Rusija v preteklosti že ustvarila, denimo v Pridnrestrju, Abhaziji in Južni Osetiji,” je sklenil svoje razmišljanje dr. Aleš Maver.

Dr. Aleš Maver (Foto: STA)

Foto: zajetje zaslona/Delo

Trditev, da bi spor rešila diplomacija, je slaboumen, kajti vojna je dokaz in posledica nemoči diplomacije
Da sta za vsak prepir potrebna vsaj dva, je stara ljudska modrost,” pa je poudaril zgodovinar dr. Stane Granda, ki je pripomnil, da skoraj nobena državna meja ni tako potegnjena, da ne bi nekemu narodu naredila krivice. Evropa jih je polna, kaj šele Azija in Afrika. Ne glede na to pa pripadnikov “nesvojega” naroda ni dovoljeno pobijati. V svetu obstaja dovolj mehanizmov, da bi problem ruske manjšine v Ukrajini lahko rešili. Po mnenju Grande je izenačevanje krivde Rusije in Ukrajine temeljni manever levice, ki manipulira z ruskim kapitalom v nahrbtniku s polresnicami. “Trditev, da bi spor rešila diplomacija je slaboumen, kajti vojna je dokaz in posledica nemoči diplomacije,” je poudaril.

Dr. Stane Granda (Foto: STA)

Poleg mednarodnih zapletov rusko-ukrajinska vojna odpira vprašanje etnocidnosti komunizma
Poglejmo, kaj so Rusi naredili s Čečeni, Kozaki, povolškimi Nemci in številnimi drugimi neruskimi narodi. Ob vojni v Ukrajini bi kazalo ponovno odpreti to temeljno vprašanje. Nikoli v zgodovini ni bilo na tleh nekdanje Jugoslavije pobitih toliko Srbov, Hrvatov, Črnogorcev, Slovencev, Albancev, Madžarov, Nemcev, kot so to storili jugoslovanski komunisti za zaščito svoje oblasti in ne zaradi kolaboracije. “Članek dr. Prešerna je pošten, vendar enostranski,” je ocenil Granda in dodal, da ne gre za izraz nacionalnih bojev, ampak ruskega imperializma. Nobena skrivnost ni, da enako usodo namenjajo tudi baltiškim narodom, Poljakom in še komu. Bodo tudi takrat ruske zločine opravičevali z ruskimi manjšinami?

Sara Bertoncelj