27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ko so med drugo svetovno vojno Hitlerjevi nacisti v koncentracijskih taboriščih usmrtili okoli šest milijonov Judov. Spominjamo se na najtemnejši madež zgodovine človeštva, ki je rodil grozodejstva nepredstavljivih širin. Na ta dan pred 78 leti so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz blizu Krakova na južnem Poljskem. Med aprilom 1940 in med decembrom 1944 je tam tragično umrlo okoli 1,5 milijona Judov, pa tudi več tisoč Sintov, Romov in Poljakov. V to taborišče je bilo pripeljanih tudi preko dva tisoč zapornikov iz Slovenije. Ko so 27. januarja zavezniški vojaki osvobodili Auschwitz, so lahko rešili le 7650 bolnih in izčrpanih taboriščnikov, med njimi je bilo tudi 21 Slovenk. Okoli 58 tisoč taboriščnikov so nacisti med umikom odpeljali iz taborišča in jih poslali na “pohod smrti”, kjer jih je večina umrla zaradi mraza ali pod streli stražarjev. Judovska skupnost na Slovenskem je bila med holokavstom povsem uničena.
Januarja 1995, torej ob petdeseti obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz, je tedanji nemški predsednik Roman Herzog razglasil 27. januar za dan spomina na žrtve nacizma, 3. novembra 2005 pa je ta dan kot mednarodni dan spomina na holokavst razglasila tudi Generalna skupščina OZN v New Yorku.
Judje v Sloveniji
V Sloveniji je vojno preživelo kakih dvesto Judov. Občini v Murski Soboti in Lendavi nista bili obnovljeni in šele leta 1954 je nekaj posameznikov, katerih del je bil iz Prekmurja, osnovalo Jevrejsko občino v Ljubljani s podružnicami v Mariboru, Murski Soboti in Lendavi. Istega leta je bila iz partiji znanih razlogov porušena sinagoga v Murski Soboti in danes tam stoji tako imenovani Židovski blok. Tudi tamkajšnje pokopališče je bilo razdejano in so danes od njega ostali le še drobci. Enako velja za pokopališče v Beltincih. Sinagoga v Lendavi je danes muzej, kar velja tudi za zgledno urejeno pokopališče. Judovsko pokopališče v Ljubljani je bilo v šestdesetih letih premeščeno na današnjo lokacijo in ljubljanska občina je imela v celi Sloveniji tik pred slovensko osamosvojitvijo okoli 90 članov. Takrat se je na popisu za jude po veri izreklo 199 državljanov Slovenije. Število judov v Sloveniji bi lahko ocenili na okoli 400, po delnem poreklu pa bi lahko prišli tudi do številke tisoč ali dva tisoč.
Foto: STA
Auschwitz je bil razdeljen na tri glavna taborišča in mnoge podružnice
Letos tako mineva 78 let od osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz. Gre za nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, ki je delovalo od 1940 do 1945. Sestavljeno je bilo iz treh glavnih taborišč in 45–50 manjših. Ime izhaja iz nemškega imena za poljski kraj Oświęcim, ki je okoli 60 kilometrov zahodno od Krakova. Taborišča so bila locirana na tem predelu zaradi visokega odstotka Judov med poljskimi prebivalci. Samo taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna taborišča in mnoge podružnice: Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče Auschwitz II. – uničevalno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Birkenau) Auschwitz III. – delovno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Monowitz). V času delovanja Auschwitza je bilo tukaj ubitih okoli 1,1 milijona ljudi, od tega 1 milijon Judov. Prav zato je bil datum osvoboditve Auschwitza izbran za dan spomina na holokavst. S holokavstom označujemo sistematično uničevanje vseh za nacistično Nemčijo rasno, versko, spolno ali zdravstveno nezaželenih skupin ljudi, ki so bili preganjani in na koncu mnogi tudi usmrčeni. Pri tem ni bilo potrebno aktivno nasprotovanje nacističnemu režimu, temveč je zadostovalo že to, da so bili to, kar so bili. Zato v holokavstu nacisti niso od leta 1941 ubijali samo Judov in Romov, temveč so od leta 1939 evtanazirali duševno in telesno prizadete ljudi.
Foto: epa
Pravičniki med narodi
Pravičniki med narodi (ang. Righteous Among the Nations) je izraz, ki označuje nejude, ki so med holokavstom pomagali reševati Jude. Pri tem so tvegali svoja življenja, ne da bi za svoje početje zahtevali plačilo. Izraz je v tesni povezanosti z ustanovo “Yad Vashem” iz Jeruzalema, katere ime bi lahko dobesedno prevedli kot “Spomenik in ime”. S poimenovanjem so Judje želeli pokazati na simbolni grob številnih žrtev holokavsta, za katere še danes ne vemo, kje ležijo. Hkrati z njihovimi imeni vzdržujejo ohranjanje spomina. Gre za spominski, muzejski in dokumentacijski center, ki ohranja spomin na okrog šest milijonov Judov, umorjenih med holokavstom.
V času, ko se pojavlja množična sovražnost in visoka netoleranca do drugače mislečih ter močna represija na svobodo govora, je še toliko pomembnejše, da spomin na eno izmed največjih tragedij človeštva ostaja v naši zavesti. Toda zgolj ohranjanje spomina ni dovolj. Z besedami in dejanji moramo preprečiti možnost ponovitve najtemnejšega madeža zgodovine človeštva. Z zavedanjem o grozotah preteklosti stopimo v prihodnost, v kateri se holokavst nikoli ne bo pozabil ali ponovil.
Anita Gužvič
