Antifa in islamski terorizem – socialni izobčenci, ki skrivajo sanje množic

Mitja Iršič (Foto: Facebook/@Mitja Irsic)

V Tednikovem prispevku, s katerim so frontalno napadli svobodo govora, je komentatorka povedala, da je ogromna razlika med ameriškimi neonacisti, ki so se zbrali v Charlottesvillu, in tistimi, ki so protestirali proti rasizmu. Niso jih omenili pod njihovim resničnim imenom – antifa. Tudi ameriški komentatorji so Trumpa napadli s podobno retoriko. Proti-rasistični protestniki se nikakor ne morejo enačiti z rasisti. Eni so zli. Drugi se zlu upirajo. Eni si želijo pravičnosti in enakopravnosti. Drugi ekonomske in rasne segregacije.

Medijski spin sicer le delno deluje. Oziroma je deloval, dokler se ni antifa spremenila v to, kar so njihovi predniki v Weimarski republiki Nemčiji nekoč že bili. V paradržavno izpostavo komunistične partije, ki skozi fantomski anti-imperializem in anti-kapitalizem išče poganjke naslednje revolucije. Ko so mladi, brezposelni, v maske zakriti fantje z diplomami iz umetnostne zgodovine in primerjalne sociologije začeli v Hamburgu razbijati izložbe ter pretepati policiste in naključne mimoidoče s kiji, je bila tudi splošna javnost prisiljena s stisnjenimi zobmi sprejeti to, kar je predsednik Trump nekaj mesecev kasneje povedal ob izgredih v Charlotesvillu, pa je bil zaradi tega po principu reductio ad hitlerum v trenutku proglašen za fašista: češ, da so na obeh straneh protestov slabi in dobri fantje.

Dejstvo, da jih ministrstvo Združenih držav za domovinsko varnost obravnava kot domače teroriste, ni pogosto omenjeno v glavnih medijih; povsem v skladu z doktrino levega establišmenta, po kateri na levi ni sovražnikov. Pri neonacistih te težave ni. Ko korakajo s svastikami in vzklikajo “Judje nas ne bodo nadomestili”, so – upravičeno – deležni univerzalnega zgražanja. Pečanje z nacizmom te veliko prej pripelje na rob družbe kot flirt z boljševizmom in anarhizmom.

Na drugi strani imam skoraj vsak drug mesec morbidno nalogo pisati o tem, kako prav sem imel, ko sem leta 2015 na vrhuncu migrantske krize napovedoval teroristično klavnico po evropskih velemestih. Nazadnje v Barceloni. Še prej v Stockholmu, Berlinu, Kolnu, Nici, Parizu, Londonu … Mladi bojevniki v zanosu mendrajo in koljejo nedolžne, medtem ko tulijo na pamet naučene verze o nasilni prevladi nad neverniki, ki jo napoveduje in odobrava njihova različica abrahamskih prepričanj. Nekateri z evropskimi potnimi listi v žepu, drugi, azilanti, med katerimi je bilo nekaj takšnih, ki jih je Cerarjeva vlada v vsesplošnem kaosu zgodnje jeseni 2015 kaotično poslala naprej v Avstrijo.  Scenarij je že tako predvidljiv, da zveni kot nova rutina sveta po arabskih revolucijah.

(Foto: epa)

Faza 1: poročilo o incidentu; faza 2: več ranjenih; faza 3: prvi mrtvi, faza 4: policija na kraju dogodka ubila moške temnejšega videza; faza 5: prve slike osumljencev, po pravilu severnoafriškega in/ali bližnjevzhodnega izvora; faza 6: število mrtvih narašča, med žrtvami tudi otroci; faza 7: Angela Merkel, Jean-Claude Junker in druga evropska šampanjska elita iz zastraženih pisarn in neprebojno zaščitenih limuzin pogumno sporoča, da se Evropa ne bo predala terorizmu (v njihovem imenu se bomo borili mi smrtniki, ko bomo šli na vafelj v Bruselj in na rogljič v Pariz, upajoč, da ni prav danes TISTI dan); faza 8: prve aretacije osumljenih po vsej državi, kjer se je zgodil incident; faza 9: varnostne službe sporočijo, da so bili storilci in aretirani pomagači že dolgo na seznamu potencialnih teroristov; faza 10: slike žrtev in povzročiteljev še nekaj dni krožijo po medijih; faza 11: medijski mrk in nelagodno čakanje na naslednji napad.

Seveda se znotraj teh predvidljivih korakov zgodi še nekaj. Išče se razloge za na videz povsem nekoherentna dejanja skupine mladih, ki naj bi pred seboj imeli vse življenje, pa so ga pripravljeni končati na tako brezciljen, nasilen način. Odziv je večplasten. Prvi je po pravilu gasilska akcija muslimanske skupnosti in civilne družbe, zbrane okrog leve medijske mašinerije. Njihovo sporočilo je, da napadalci niso imeli nič z islamom, gre za skupino prestopnikov, katerim je islam izgovor in opravičilo za divjaštvo, ki bi ga storili v vsakem primeru. Drugi odziv pride s strani levih politikov in filozofov, nastrojenih proti zahodni civilizaciji. Ti običajno trdijo, da so napadi posledica revščine in socialnega izključevanja manjšin v napadenih državah ter predstavljajo odziv na posredovanja zahodnih velesil na Bližnjem vzhodu. Praoče takšnih misli, ki bolj kot na temeljiti analizi bazirajo na antizahodnjaški retoriki, je bil maoist Jean-Paul Sartre. Njegove misli je na sodoben čas po Zalivski vojni preslikal Noam Chomsky, pri nas pa samooklicani strokovnjak za islam, Šterbenc.

Tretji odziv je odziv ksenofobov in poražencev globalizacije, ki bi radi upravičene pomisleke do islama kot ideologije zapakirali v priročen paket splošnega ekonomskega antiglobalizma. Šele na koncu pridemo na vrsto tisti, ki bi se radi pogovarjali o ideološki problematičnosti sodobnega – predvsem vahabitskega – islama, pa se ne moremo, ker smo od prvih dveh skupin proglašeni za fašiste, od tretje pa za židovske zarotnike, ker želimo do rešitve priti tudi ob pomoči in sodelovanju razsvetljenih muslimanov.

Foto: iStock

Razlike
Na tej točki nekateri že predvidevate, po kateri poti jo želim ubrati s tem člankom. Rekli boste, da želim enačiti antifa teroriste in mlade muslimane, ki jih je navdahnil ISIS, češ terorist je terorist, ne glede na to, ali je njegov navdih pretepanje fašistov in uničevanje lastnine ali pa pobijanje naključnih mimoidočih v imenu vsemogočnega. Pa mi ni do tega. Tudi ideološkim zaveznikom na desnem političnem spektru bi svetoval, da se oddaljijo od takšnih reductio ad absurdum argumentov. To je pač populizem in predstavlja prepoceni municijo v rokah levih nasprotnikov. Roko na srce, res ni neposredne podobnosti med brezposelnimi lenuhi, ki za svoje težave krivijo sistem, v katerem živijo, in prav tako brezposelnimi mladimi fanatiki, ki mislijo, da bodo zveličani, če pobijejo čim več nedolžnih nevernikov.

Kratkoročno so antifa protestniki manj nevarni za splošno javnost kot impromptu zahodne izpostave ISIS. Po vsem svetu je bilo samo leta 2017 kar 979 napadov islamskih teroristov s 5668 žrtvami. Sem se ne všteva nešteto napadov, ki jih varnostne službe držav vsak dan preprečijo, pa o njih javnost nikoli niti ne izve. Letos je bilo tako v EU preprečenih 10 visokopoteznih terorističnih napadov, ki bi zagotovo povzročili žrtve v desetinah, če ne stotinah.

Antifa so sicer nevarna frakcija anarhistov, ki želi nasilno, po vzoru ruskih boljševikov, spodkopati sistem, a si hkrati – za razliko od islamskih “kolegov” – vsaj želi živeti. Mladi muslimani pa na drugi strani s svojimi terorističnimi dejanji sledijo navodilom svojih duhovnih vodij na Bližnjem vzhodu, ki jim pravijo, da si morajo želeti smrti bolj, kot si neverniki želimo živeti.

Foto: YouTube

Usodna podobnost
Rad bi opozoril na drugo neposredno nevarnost, ki jo obe organizaciji predstavljata kot skupno fronoa v napadu na evroatlatski način življenja – tako ekonomski v smislu prostotržne ekonomije kot sociološki, v smislu pravice do svobode govora, svobode mišljenja, zborovanja in drugih klasičnih človekovih pravic in svoboščin.

Kaj imata obe organizaciji skupnega z vidika odziva zahodne potrošniške družbe na njiju?
Predstavljata ščit, ki prekriva anomalije znotraj naše civilizacije. Vrh ledene gore, ki je skrajno priročen za kapitana čezoceanske ladje z imenom Regresivna Levica, ki nas prepričuje, da obstaja le vrh, ledena gmota, ki se skriva pod površino oceana, pa je le privid shizofrenih.

– Islamski teroristi, ki pobijajo po zahodnih prestolnicah, nimajo nič skupnega z islamom. Poleg tega skrajneži predstavljajo manj kot odstotek muslimanov po svetu.

– Antifa nasilneži, ki pustošijo po zahodnih prestolnicah, nimajo nič skupnega s fundamenti protirasitičnega gibanja. Poleg tega nasilneži predstavljajo manj kot odstotek protirasističnih aktivistov po svetu.

Se da iz zgornjih dveh tez potegniti analogijo? Se. Obe tezi predstavljata histerijo politične korektnosti, pripeljano do absurdnega zaključka.

Mladeničev s kiji v rokah res ni veliko, a predstavljajo najpogumnejše v kar zajetni skupini ljudi z avtoritarno, skrajno egalitarno usmerjeno naravo.

Mladeničev, ki se usedejo v kombi in začnejo gaziti turiste sredi Barcelone in Londona, je še manj, a predstavljajo najpogumnejše v kar zajetni skupini ljudi, ki verjamejo v istega boga kot oni in vsaj delno simpatizirajo z njihovo ideologijo.

Vsi ti manj pogumni se porazgubijo in skrijejo v množici z masko normalnosti. Antifa so tako ščit za skrajnega mladega socialista, ki bi nasilno vzel bogatim, ker imajo več, kot ima on, pa si ne upa. Islamski teroristi so ščit za mladega muslimana v zahodni demokraciji, ki si na skrivaj želi vzpostavitve globalnega islamskega kalifata, pa si tega (še) ne upa povedati.

Onadva – mladi socialist in mladi musliman – si ne upata.

ISIS teroristi si upajo.

Antifa si upa (čeprav z masko).

Kdo so ljudje, skriti za varnim zavetjem svojih radikalnih izpostav?

Foto: YouTube

Muslimanski zmerneži
Da so skrajna stališča modus operandi islama (in da je “zmerni islam” bolj kot ne domena nekdanjih muslimanov in prikritih ateistov, ki si ne upajo priznati, da več ne verujejo) ni skrivnost, je pa vsekakor dejstvo, ki se ga hoče poteptati z vsemi sredstvi, tudi tako, da se glasnike resnice sistemsko diskreditira in proglasi za ksenofobe. Sam sem bil zaradi širjenja nevarne resnice kaznovan tako lokalno (z izgubo službe), kot globalno (s suspendiranim AdSense računom in zamrznitvijo vseh sredstev na njem). Pa ne bom odnehal. Poglejmo. V Združenem Kraljestvu je lani število muslimanov prvič naraslo na 3 milijone. Anketa ICM je pokazala, da si 43 % tam živečih muslimanov želi, da bi šeriatsko pravo nadomestilo anglosaški pravni sistem. Se pravi, okrog 1,3 milijona ljudi. Številka ustreza več kot polovici Slovencev. 1,3 milijona posameznikov v le eni od evropskih držav, ki verjamejo, da je pravična smrt za apostazijo in prešuštvo kamenjanje. 1,3 milijona defacto skrajnežev. Večina od njih ne bo nikoli pograbila meča, a bo hkrati po tiho odobravala početje peščice sovernikov, ki se vendarle borijo točno za isto stvar, v katero verjamejo oni sami.

Ena izmed osnovnih zavez ISIS ni “osvoboditev” muslimanskih dežel, ampak svetovni kalifat, kjer bi šeriatsko pravo postalo pravo dežele. Mediji in politika si tako zelo želita normalizirati to abnormalno človeško stanje duha, da določene kulture prikrito rasistično obravnavajo kot “drugačne”, z nižjimi civilizacijskimi standardi, kot jih imamo mi. T. i. regresivno levičarstvo tako uporablja besedno igro za pitanje progresivne levice. Tako si socialne službe po EU ne upajo vstopiti v domove muslimanov, poročenih z 12-letnicami. Ker so njihove navade pač takšne in jih je treba spoštovati. Niti si ne upajo ukrepati proti obrezovanju spolnih organov dojenčkov ženskega spola. Kulturne razlike je treba spoštovati – kdo pa smo mi imperialistični belci, da bi jim narekovali, kako je treba živeti. Regresivno levičarske tendence liberalnega zahoda so kot voda na mlin pasivnim skrajnežem. Slednjim potem ni treba zagovarjati svojih versko navdahnjenih psihopatskih nagnjenj.

Na takšen način je znotraj evropske kulture zrasel nek paralelni svet, kjer so stalno v letu 520, Mohamed pa je ravnokar poklal vso židovsko prebivalstvo Meke, zasužnjil device in sveti kraj naredil spet muslimanski. V takšnem svetu so islamski teroristi le simptom bolezni, ki jo bomo začeli zdraviti komaj, ko se bomo – skupaj z razsvetljenimi muslimani – odkrito začeli pogovarjati o težavah vahabitskega islama, ki prek savdskega in katarskega zasebnega sponzorstva priteka v Evropo, skrit v trojanskega konja zastonj zgrajenih mošej. Islamski teroristi so le distrakcija, ki skriva fundamentalne spremembe v družbi. In o teh se moramo zares pogovarjati, ne pa o terorizmu.

Foto: epa

Anarholevičarski zmerneži
Tako kot islamski teroristi predstavljajo ščit za prikrito skrajne muslimane, so antifa ščit za vedno bolj bojevito ideologijo nezadovoljne, po socializmu hrepeneče skupine zahodnih milenialsov. Kaj si želi antifa? Dejansko nič drugega kot njihovi anti-imperialistični predniki iz leta 1932. Leon Trotsky je slavno zapisal, da je nasilje bližnjica do cilja. Cilj pa ni nikoli zares bil preganjanje nacifašistov. V resnici želijo novo marksistično-leninistično revolucijo. Workers World Party, ena izmed skrajnih podzemnih organizacij, ki je v Charottesville pripeljala velik del množice, ki je uničevala mesto, uradno zagovarja samodržca Kim Jong Una in Nicholasa Madura. Večina jih izvira še iz gibanja Occupy WallStreet, spontanega zbora ekonomskih ignoramusov leta 2011 v New Yorku.

Tudi zaradi tega so njihovi manifesti ekonomske, ne pa protirasistične narave. Kije v roke zmeraj jemljejo vedno isti posamezniki, a ideje, ki jih zagovarjajo, so v družbi vsaj pogojno mainstream, med mlajšimi pa že kar novi trend. Težnje po redistribuciji bogastva – čeprav nasilne ali pa vsaj institucionalno vsiljene – so v EU od nekdaj (skozi frankofonski svet) nosile neko posebno omamno komponento. Te težnje so se malce ohladile po grotesknem razkroju družbe v komunističnih državah 20. stoletja, ki so takšen model vladanja dejansko prenesle v resnični svet. Zdaj, ko je potop železne zavese generacijo stran, so spet na sceni. Skrajno leve stranke, kot so Siriza, Podemos in tudi naša Levica, so obraz nove nezadovoljne mladine, ki ne razume, zakaj BMW svojih milijard humanitarno ne porazdeli med revne Evropejce.

Jean-Luc Mélenchon, ki mu ni veliko manjkalo do drugega kroga predsedniških volitev v Franciji, Jeremy Corbyn, ki je skoraj dohitel nerodno Mayevo v Združenem Kraljestvu, in dementni stric Sanders v ZDA, ki je nehote na predsedniški stolček potisnil Trumpa: sami klasični trdi marksisti s svetovnimi nazori na ravni tvorcev komunističnega manifesta iz leta 1917 so dokaz, da tudi razvite demokracije s stoletnimi tradicijami niso imune na socialistično leporečje. Javnosti so se predstavljali s programi, ki bi jih požegnala vsaka lokalna izpostava antife. “Mi smo 99 %.”, “Čas je za brezplačno zdravstvo in šolstvo.”, “Bogati so zmeraj bolj bogati na račun revežev.” Volivci, ki so obkrožili katerega od njih, niso šli razbijati izložb ali iskati fašistov, da bi jih na gobec. So pa obkrožili kandidata, ki jih predstavlja v sistemu, katerega si na skrivaj želijo zrušiti, pa jih ni dovolj v hlačah, da bi pograbili kij.

Antifa Slovenija
Razmere v Sloveniji so še bolj groteskne zaradi dejstva, da pri nas tudi klasična socialna demokracija izvira iz komunistične partije. Stranka Levica je parlamentarna predstavnica gibanja antife v državnem zboru. Njihove parlamentarce ni strah strašiti tuje investitorje z razlastninjenjem, pošiljati posnetke podpore venezuelskemu samodržcu Maduru ali se pojavljati v javnosti z majicami argentinskega klavca Cheja. Odkrito nastopajo proti kapitalizmu, hujskajo k odporu proti prostemu trgu, večje tuje delodajalce namensko predstavljajo kot izkoriščevalce delavcev, podpihujejo – za te kraje značilno – psihozo, imenovano jugonostalgija. A kljub temu predstavljajo tretjo najmočnejšo politično silo v državi. Tudi predsednik Socialnih demokratov si jih želi v naslednji koaliciji. Konec koncev tudi mainstream leve elite (Kučan, Janković, Fajon, Semolič, Štrukelj) ni sram prisostvovati na “protirasističnem” zboru levih skrajnežev, kjer se vihtijo zastave Sovjetske zveze, nosijo majice z logotipom stisnjenih pesti in pojejo internacionale. Dejansko ne bi bilo napak trditi, da je antifa v Sloveniji establišment. Čeprav zaenkrat po tiho in iz ozadja. Kar hitro pa se zna zgoditi, da bodo kmalu postali bolj glasni.

Pravzaprav je Slovenija učni primer za druge države zahodnega sveta zaradi naše nenavadne zgodovine po letu 1945, ko je državo nasilno ugrabila komunistična hunta, ki je črpala svojo moč iz domačih boljševiških izdajalcev. Podobno izkušnjo so imeli le še Rusi; drugod je bil komunizem tujeroden. Kaj se zgodi, ko postane radikalno levičarstvo del mainstreama? Nič lepega. Stagnacija, korupcija, nepotizem, zatiranje svobode govora, nameščene – radikalni levici prijateljske –  vlade, nadpovprečna davčna bremena in podpovprečno kakovostne javne storitve. Slovenija je hibridna antifa država, z navidez delujočim prostim trgom in navidezno svobodo govora. Zahodni svet to še ni, a se lahko hitro zgodi, da to postane.

Začnimo se pogovarjati danes, jutri bo morda prepozno
Antifa in islamski teroristi so simptomi bolezni, ki je kronična in se mora zdraviti vsako generacijo znova. Simptomi so veliko bolj mili kot resnična bolezen, ki od znotraj žre zdravo tkivo nacionalnih in nadnacionalnih tvorb. Simptom antifa naznanja bolezen v obliki socialističnih vzgibov nove generacije Evropejcev in Američanov in se lahko ob dovolj velikem zagonu množic konča s Severno Korejo, Venezuelo ali Kubo. Simptom islamskega terorizma naznanja bolezen abrahamskega vere, ki še ni doživela svojega razsvetljenja in skuša v modernem svetu nastopati v vsej brutalnosti barbarskih časov, v katerih je nastala. Ob dovolj velikem zagonu množic je končni cilj Islamska država, vmesni pa Afganistan v času vladavine talibanov.

Za obema skrajnima skupinama ljudi so množice, ki se strinjajo z njima, pa si tega ne upajo povedati, ker še niso del večine. Množice, ki hodijo v službo, vzgajajo otroke, kupujejo avtomobile, letujejo na morju. A si na skrivaj želijo nek drug sistem. Morda tiransko socialistični. Morda fundamentalno šeriatski. Teh pa je veliko. Ne dovolj za večino, a preveč, da jih ne bi jemali resno. Zato se začnimo pogovarjati, dokler nam Mirovni inštitut tega sistemsko ne prepove.

Mitja Iršič