Gabi Čačinovič Vogrinčič, ali so vnuki pri starih starših “parkirani” kot avto ali kolo?

Gabi Čačinovič Vogrinčič (foto: STA)

Gabi Čačinovič Vogrinčič, zaslužna profesorica Fakultete za socialno delo, je v nedavnem daljšem intervjuju za pomursko TV Idea spregovorila o svojem življenju in delu. Kot hči jugoslovanskega ambasadorja ni poznala pomanjkanja, del otroštva je preživela v tujini in stiske povprečne jugoslovanske delavske družine so ji bile tuje, zato je Jugoslavija  zanjo še vedno obljubljena dežela, Slovenija pa “neoliberalna kapitalistična država”, kar se je iz njenih ust slišalo kot nekakšna psovka.

Po njeno je grdi kapitalizem kriv za splošno apatijo v Sloveniji, zaradi katere so ljudje izgubili upanje, da bo  Slovenija kdaj zares socialna država. Seveda nismo slišali ničesar o njenih levičarskih prijateljih, ki ustvarjajo revščino in zavirajo razvoj socialne države. Glede na dejstvo, da je Gabi Čačinovič Vogrinčič že 52 let v socialnem delu, je težko verjetno, da ni imela priložnosti seznaniti se s strankami in politiki, ki Slovenijo peljejo v revščino, iz kakršne smo se pred 26 leti komaj izvili.

Fakulteta za socialno delo – poglabljanje nasprotij med teorijo in prakso
O razvoju Fakultete za socialno delo je Čačinovičeva spregovorila z velikim navdušenjem. Pozabila je na podrobnost, da fakulteta, na katero je tako ponosna, zadnje čase postaja nekakšna izpostava skrajnega feminizma in homoseksualnega lobija. V novembrski oddaji Aktualno smo spregovorili o tem, da homoseksualnimi aktivisti po novem celo predavajo študentom socialnega dela. To Čačinovičevi gotovo ne bi dvignilo ugleda med gledalci, zato se je usmerila v pomen konceptov socialnega dela. Izpostavila je koncept pomoči in soustvarjanja, v katerem človeka podpremo za samopomoč, s katero strokovni delavec in uporabnik iščeta vire moči, na katere se je v stiski mogoče opreti. S konceptom soustvarjanja nato skupaj najdeta rešitev.

Kot študent sem njena predavanja rad poslušal, v zgodbi koroških dečkov pa z dedkom in babico iskal rešitve in soustvarjal pogoje, da bi se vnučka čim prej vrnila k njima.  Vse dokler se stroka, ki jo predstavlja Gabi Čačinovič Vogrinčič, ni z metodami tajne politične policije odločila  babico in dedka  zastrašiti, osamiti in jima prepovedati vsakršne stike z menoj.

Ali sta koroška dečka res bila pri babici samo »parkirana«?
Novinar se je na koncu intervjuja dotaknil še zadeve koroških dečkov. Čačinovičeva  je na vprašanje, ali je bil odvzem  otrok upravičen odvrnila: “Vztrajam, da je bilo prav … Jaz sem prišla v to zgodbo na tiskovni konferenci, ko so otroke iz vrtca odpeljali v prekrasno rejniško družino, hvala bogu, da so tam. Kako smo delali! Zjutraj, preden smo tam bili, sem videla inšpekcijski  zapisnik. Ta dva otroka nista bila tukaj doma, pri babici, bila sta parkirana tukaj pri babici za noč, ko staršev ni bilo. Otroka sta od začetka živela tukaj v zelo skromnih razmerah. Od začetka je bil proces takšen, z njihovim privoljenjem, lepo vas prosim, odločali so o rejništvu, in da bosta vse praznike pri njih. Tisti dan, ko so hoteli skupaj pogledati rejniško družino, pa sta se obrnila proti.”

Na vprašanje novinarja, kaj pa je z vsemi sodbami v korist družinskega življenja vnučkov z babico in dedkom, pa je Čačinovičeva odvrnila: “Sodišče je odsodilo samo v eni formalni stvari – da so jih odpeljali, še preden je bila rešena prošnja za rejništvo …, nedopustno je bilo otroke pustiti v tem morečem vzdušju, je bilo treba otroke pač rešiti, bistvo socialnega dela je delo z ljudmi. Vzameš odgovornost nase, plačaš težko ceno, otroka, ki sta imela vse mogoče diagnoze, od avtizma do posebnih potreb, danes funkcionirata prekrasno, čisto brez vsake pomoči, krasno rasteta, prekrasno napredujeta, vsebinsko se nič ni razpravljalo, o pogojih za življenje otrok se ni govorilo. V tem primeru je šlo za politiko, šlo je za celo dramatizacijo, stari starši so tudi rejniki …, v tem primeru bi imeli stike. Politizacija takih zgodb je prepovedana in takšna zloraba, sovražnost do mene, zaradi česa? Samo sem podprla socialno delo, odlično so delali, otroci so dobro “spravljeni” …”

Vsakemu normalno čutečemu človeku je jasno, da v njenih besedah ni nikakršne empatije ali sočutja, saj otrok ni mogoče “parkirati” kot avtomobil ali “spraviti” kot pridelek krompirja. Jasno je tudi nespoštovanje ugotovitev sodišč, da je med babico, dedkom in vnučkoma nastalo družinsko življenje. Gabi Čačinovič kaže popolnem nerazumevanje stiske otrok in babice, ko izjavi: “da sta bila vnučka pri babici samo parkirana“, zdaj sta pa “dobro spravljena.”

Potrebujemo novo fakulteto za socialno delo!
Profesorica Čačinovič Vogrinčič, dovolim si skromno oceno, da bi bilo za vaš ugled veliko bolje, če bi ob tej temi vsaj molčali, če že ne morete ali ne smete zagovarjati strokovnih stališč, kot bi pričakoval od predstavnikov Fakultete za socialno delo. Prav tako je velika škoda, da poskušate deliti državljanke in državljane, ki v veliki večini razumejo, da sta v razmerah, ki so se zgodile, stara starša najboljša možnost za vzgojo koroških dečkov. Vsaki študentki socialnega dela (študentov je namreč komaj za vzorec), ki pride na prakso na katerikoli CSD, je jasno, da sodi otrok najprej v krog svoje družine. Tako je bilo od nekdaj in tako bo tudi v prihodnje.

Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v duhu 8. člena EKČP namreč stare starše umešča v družino, za katero sta značilni domačnost in navezanost med njenimi člani. V primeru koroških dečkov so obstoj družinskega življenja z babico in dedkom ugotovila vsa sodišča, še prej pa so to ugotovile tudi socialne delavke, kljub temu pa so otroka iztrgale iz varnega in znanega okolja.

Epilog
“Kdaj boste šli v penzijo?” se je glasilo še poslednje vprašanje novinarja. “Imam  pet krasnih naslednic, to sem jaz naredila, imam naslednice, krasne punce, ki bodo boljše od mene.” V dobro študentk in študentov socialnega dela ter otrok in družin, ki jih bodo obravnavali, si tudi jaz želim, da bi bilo tako.

Franci Donko