Kdo si želi Ma-tička za mamo?

Foto: Nova24TV

Čestitam dr. Janezu Šušteršiču. Svoje stališče argumentira brez žaljenja drugače mislečih. Na ta način v razprave o zakonski zvezi vnaša kakovost, ki je nisem opazil pri njegovih somišljenikih v skoraj 15 letih, odkar se ukvarjam s temi vprašanji.

Osrednja misel njegovega komentarja na Planetu Siol.net dne 29. 10. je, da je zakonska zveza pogodbeno razmerje, v katerem naj bi država ne smela predpisovati omejitev glede na spol.

Če bi šlo za običajno pogodbeno razmerje, bi to seveda držalo. V največji zbirki pogodbenih razmerij, v obligacijskem zakoniku, ne boste našli omejitev, vezanih na spol tistih, ki sklepajo pogodbe. Vendar zakonska zveza ni del obligacijskega zakonika. Vprašajmo se, zakaj. Uporabljal bom ekonomistični jezik tako kot dr. Šušteršič, da se bova lažje razumela.

Najprej zato, ker je zakonska zveza edino dogovorno razmerje, ki je utemeljeno v naravi in ne zgolj v dogovoru med partnerjema.

Drugič. Osrednji del vsake pogodbe je predmet pogodbe. Ta je pri zakonski zvezi žene in moža drugačen kot pri vseh ostalih “pogodbah”. Vsaka druga “pogodba”, ki bi imela tak predmet, bi bila protiustavna in pregonljiva po kazenskem zakoniku kot trgovina z ljudmi.

Gre za interes otroka
“Pogodbeni predmet” te pogodbe je namreč novo človeško življenje, otrok. Razlika med zakonsko zvezo in drugimi “pogodbami” je torej, da se partnerja z njeno sklenitvijo ne dogovorita zgolj za realizacijo skupnega interesa, ampak je njen pomen zagotoviti otroku naravne in optimalne pogoje za rojstvo, vzgojo in razvoj. Po svojem bistvu sta si zakonska zveza in posvojitev enaki. Gre v prvi vrsti za interes otroka, ne odraslih. O tem ne more biti nobenega dvoma, saj zakon skupaj z opredelitvijo sestave zakonske zveze govori zgolj o njenem pomenu, ki je “v zasnovanju družine”. To po zakonu pomeni – zaradi otrok. Potem govori še o marsičem, kar je seveda tudi pomembno, a v središču zakonske zveze med ženo in možem sta otrok in skrb zanj.

Otrok ni predmet ali človekova pravica
Tretja ključna stvar, zaradi katere zakonska zveza ni vključena v obligacijski zakonik, je tudi vezana na otroka. Otrok ni predmet ali človekova pravica kogarkoli, ampak je sam nosilec človeškega dostojanstva. Njegovo rojstvo zato ne more biti predmet ne trgovine ne državne pomoči, ampak svobode mame in očeta. Pri tej svobodi je zakonsko dopustna zgolj medicinska pomoč mami in očetu, ki iz zdravstvenih razlogov ne moreta sama spočeti otroka. Ne vem, ali se ljudje, ki živijo v istospolnih razmerjih, strinjajo z dr. Šušteršičem, da bi bil otrok za njih podoben pripomoček kot za invalida invalidski voziček. Vse svoje zahteve namreč utemeljujejo prav s tem, da nimajo zdravstvenih težav.

Obstaja 10 in ne le 2 Božji zapovedi
Četrtič. Dr. Šušteršič govori o splošno priznanih moralnih načelih, ki so temelj vsake družbe. Najbolj splošno priznan kodeks moralnih načel je deset Božjih zapovedi. On omeni dve od njih, pozabi pa, da jih je nekaj pred tema dvema in tudi za njima. Prve tri se nanašajo na človekov odnos do Boga, ki je že dolgo izgnan iz zahodne javnosti in družbe. Prvo moralno načelo, ki se nanaša na odnos med ljudmi, pa ne govori o prepovedi kraje ali ubijanja, ampak o spoštovanju – mame in očeta. Prvi moralni temelj odnosov med ljudmi ni prepoved, ampak spoštovanje. Kako naj otrok spoštuje mamo in očeta, če mu bo država z zakonom vzela enega od njiju? Kako bo otrok spoštoval mamo in očeta, če bi bil temelj družinskega zakona, da mama in oče nista pomembna in celo nepotrebna, ter ga bo v tem smislu učil šolski sistem od vrtca naprej, kot se dogaja v državah, kjer so sprejeli tak zakon? Kako bo človek spoštoval prepovedi, če ne more spoštovati mame in očeta? Zgolj iz strahu? Kakšen temelj kakšne družbe je to?

Največjim totalitarizmom v napoto družina
Verjamem, da dr. Šušteršič tako kot jaz, zelo ceni svobodo, zato želim omeniti še eno pomembno stvar. Svoboda mame in očeta za odločanje o rojstvu otrok je temelj vse in vsake svobode. Ko enkrat sistemsko roko nad tem področjem dobi kdorkoli drug, naj bo to podjetje ali država, je konec svobode ne le rojevanja otrok, ampak vsake svobode. Ni čudno, da je bila največjim totalitaristom v napoto družina. Platon, Hitler, Marx … Kam to pripelje, si lahko vsak prebere v Huxleyjevem Krasnem novem svetu. Ne vem, ali si liberalci želijo tak svet. Jaz ne.

Mislil sem, da je dr. Šušteršič liberalec, pa vidim, da ni povsem. Če bi namreč bil, bi iz izhodišč, ki jih je postavil, dosledno izpeljal stališče, da se država nima kaj vtikati v spalnice državljank in državljanov ter da je državno zakonsko zvezo treba kratko malo odpraviti. To se bo slej ko prej zgodilo, če bo ukinjena zakonska zveza žene in moža. Vse drugo namreč ne predstavlja drugega kot državni register intimnih prijateljstev. Ta pa države v resnici nima kaj zanimati.

Se pravi, spoštovani denarni doktor: Za otroke gre! Pa tudi za svobodo.

Aleš Primc

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!