Se še spomnite izjave muftija Grabusa: “Govorim o tem, da ta center in vse, za kar smo si prizadevali zaradi slovenskih državljanov, ki bodo čez, recimo 20 let, večina muslimanske oz. islamske skupnosti v Sloveniji”. Nekako dve leti je od tedaj in prepričana sem, da je večina na to nikoli zanikano ali obrazloženo izjavo pozabila. Torej slovenski državljani se bodo v dvajsetih letih islamizirali ali slovenski državljani bodo večinoma muslimani. Na silo ali prostovoljno?
Ali sploh vemo, kdo je mufti? Ali kaj je mufti? Ta beseda se je kar naenkrat pojavila v poročilih, v medijih, in nihče ni pojasnil, kaj ali kdo je to besedo vpeljal v slovenski jezik. Mufti naj bi bil najvišji verski predstavnik islamske skupnosti v državi ali na določenem ozemlju. Prvi mufti v Sloveniji je bil Osman Džogić, trenutno pa je to dr. Nedžad efendi Grabus.
Kako to, da je bil prvi mufti v Sloveniji Osman Džogić postavljen šele leta 2001? Z muslimani, ki jim je komunistična diktatura pripisala kar narodnostni pojem in ne verski, smo vendar skupaj že od avstro-ogrske monarhije. V socialistični Jugoslaviji so se Bosanci ali muslimani množično priseljevali v Slovenijo, o muftiju pa nismo slišali ničesar. Kot otrok sem vedela, kaj je muf, nisem pa slišala, kaj je mufti, tako da sem najprej pomislila, da gre za manjši muf. Napaka! Gre za bistveno bolj resno zadevo, gre za verskega voditelja “domnevne” religije, ki jo je težko sploh dojeti kot religijo. V nobeni razlagi namreč religija ne pomeni morije, nasilja, mučenja tako lastnih odpadlih vernikov kot drugih, pohabljanja žensk, mučenja živali … Vse, kar nam danes islam ponuja kot svojo vero.
Delež muslimanov v Sloveniji se je z 0,3 % zvišal na 5 %
Delež muslimanov v Sloveniji se je ves čas višal. Tudi po koncu vojne v BiH se muslimanski begunci niso vrnili v svojo domovino, ampak so svojo domovino, jezik, kulturo, navade, prinesli v Slovenijo. Leta po 2. svetovni vojni so delovne brigade Slovencev hodile gradit železniške proge v BiH, uslužbenci bank in drugih ustanov, razni inženirji ipd. so dobili odredbe, da morajo za nekaj mesecev v BiH in izobraževati narod. Gledano z današnje perspektive je bilo to seveda pametno, zato tudi ne čudi podatek o le 0,3 % muslimanov v Sloveniji leta 1953. Delež pa je postopoma naraščal, nekaj zaradi priseljevanja, nekaj zaradi izredne plodnosti in tako jih je danes že preko 5 %. Glasni pa so, tako na ulicah kot v lokalih, šolah, javnih uradih in bolnišnicah, kot da bi jih bilo 50 %.
Pa vendar, prvi mufti v Sloveniji je bil izbran šele leta 2001, in sicer Osman Džogić. Islamsko skupnost v Sloveniji je vodil do aprila 2005, ko je bil razrešen. Omenjeni naj bi skušal razrahljati vezi med Islamsko skupnostjo v Sloveniji in tisto v BiH, ki jo je vodil Mustafa Cerić. Vsako leto se je približno 40 tisoč evrov denarja, ki so ga zbrali na tak ali drugačen način, prelilo iz Slovenije v BiH.
Vendar se je nato leta 2008 situacija malo spremenila. Na večerji so se zbrali islamski muftiji, med njimi tudi Cerić, župan Zoran Janković (mufti?), odvetnik Miro Senica (tudi mufti?) in naredili nabirko za izgradnjo džamije v Ljubljani. Župan Janković je doniral 5 tisoč evrov, koliko je znašala donacija odvetnika Senice, ni znano, Cerič pa kar 50 tisoč evrov. Skratka, tistega dne so na večerji zbrali pol milijona evrov donacij!!! Več kot očitno je, da roko nad Islamsko skupnostjo v Sloveniji vsekakor še vedno drži Sarajevo, za razliko od hrvaške islamske skupnosti, ki je od Bosne povsem neodvisna. Brali smo, da naj bi Džogića po pomoti imenovali za muftija, namesto nekoga drugega. Zgodba se je zaključila z njegovo odstranitvijo, pa tudi z nekaj sodnimi postopki, kjer je tožil Nevzeta Porića zaradi izjav, danih za revijo Demokracija, mag. Džogiću pa so očitali, da se ni posvetoval z nadrejenimi v Sarajevu, ko je dal intervju za revijo Playboy. Spor med dvema ambicioznima muslimanoma se je vodil pravzaprav vsaj navzven zaradi intervjujev, ki sta jih dajala. Kakorkoli že, islamska skupnost je za drugega muftija postavila Nedžada Grabusa, ki je takrat tudi prišel v Slovenijo. Oziroma natančneje, Islamska skupnost v Sloveniji se je »kakor« odločila za v BiH živečega Grabusa, poslala predlog v Sarajevo, kjer ga je na to mesto nato na predlog Reis-I-ulema Mustafe Cerića imenoval sabor islamske skupnosti v Sarajevu. Tale uvod izključno v informacijo o tem, da muslimani v Sloveniji niso »slovenski« muslimani, temveč, da jim v Slovenijo pošiljajo v Sarajevu izšolane in izbrane verske voditelje za bosanske muslimane.
Tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji se bistveno bolj izpostavlja kot mufti. Ali je to del skupnega načrta ali lastne ambicioznosti, ki je Nevzetu ne manjka, je seveda vprašanje. Kdo je Nevzet Porić, ki torej grozi Slovencem in hkrati od njih tudi dobro živi?
Po podatkih, ki so dostopni na spletu, gre za človeka, ki se je rodil leta 1977 v Bihaću, vendar je OŠ končal na Jesenicah. Kje je bil do leta 1998, ko je maturiral na zagrebški Medresi dr. Ahmed Smajilović, ni podatkov. Kje je bil med vojno v Sloveniji, Hrvaški in BiH, ne vemo ničesar. Po »maturi« je odšel na Ciper, verjetno na turški del, da bi se naučil angleško!!! Po vrnitvi se je vpisal na Fakulteto islamskih ved v Sarajevu, leta 2004 diplomiral, pred tem pa je bil že od leta 2003 generalni sekretar Islamske skupnosti v Sloveniji. Letos je magistriral na Fakulteti islamskih ved v Sarajevu z nalogo “Prevodi Kur’ana v slovenski jezik in njegova percepcija”.
Zanimiva je njegova teza, da so vsi opravljeni prevodi korana v slovenščino suhoparni, da razumevanje islama temelji na močni medijski podobi, ki jo zlasti reproducirajo desničarski mediji, da v okviru univerzitetne javnosti ni sistematičnega poučevanja islama in da v slovenskem jeziku ni izoblikovano in sprejeto islamsko izrazoslovje!!!
Od leta 2013 je Porić direktor zavoda Averroes, ki ga je ustanovila Islamska skupnost v Sloveniji leta 2008. Poleg njega je zaposlena še Ela Porić (znana po izjavi, da naglavna ruta ni zgolj kos blaga, ki pokriva telo, ampak je predvsem moralni koncept – pa karkoli že to pomeni) in Amra Halilović, ki je pripravljala bošnjaško-slovenski slovar. Omenjeni zavod je od leta 2007 do leta 2015, največ seveda od 2008 do 2013, prejel iz slovenskega proračuna 245.162,54 evrov, in sicer od Ministrstva za kulturo RS.
Mora imeti manjšina res več pravic kot večina?
Da je ministrstvo financiralo meglene projekte z nazivom “Umetnost multikulturnosti – usposabljanje za sožitje kultur” kar z zneskom 78.523,04 €, meni ne pove ničesar. Si pa lahko na spletni strani ogledate, da so bile nekje na neznanem kraju obešene neke fotografije, kdo jih je gledal in da je bil prigrizek dobro zavit s plastično folijo. (http://www.averroes.si/si/foto-galerija/foto-umetnost-multikulturnosti). Za usposabljanje pripadnikov manjšinskih skupnosti na področju filma in fotografije jim je Ministrstvo za kulturo izplačalo 73.304,00 €. In ne nazadnje so prispevali celo za bošnjaško-slovenski slovar preko 18.000 €. Za slovar, v katerem vidiš srbske in hrvaške besede, pomešane s turcizmi. Nekaj podobnega, kot da bi financirali štajersko-slovenski slovar ali primorsko-slovenski slovar, ne nazadnje Štajerci uporabljajo več germanskih izrazov. Še vedno se spomnim, v kakšni stiski sva bila z možem, ko nisva razumela, kaj mislijo obrtniki, da bodo naredili “v totem eki”, prav tako pa nekateri ne razumejo, da morebiti izraz “mona” v primorščini ni del besede limona. Ampak da bi zato rabili slovar in da bi ga financiralo Ministrstvo za kulturo, je pa le pretirano. Da tudi sami muslimani v Sloveniji mislijo, da je tak slovar nepotreben, je seveda jasno tudi iz tega, da Nevzet Porić kot izvoljen mestni svetnik, ki se ne more odločiti, ali je mestni svetnik na Listi ZJ ali je tajnik Islamske skupnosti, grozi Ljubljančanom, da si jih bodo (muslimani) zapomnili, ker so proti poimenovanju mestne ulice z Džamijsko ulico. Če je džamija beseda, ki je slovenski jezik nima, potem tudi džamijski ali džamijska nimata kaj iskati med poimenovanjem ulic. Če menijo, da je džamija slovenska beseda, potem se pa res vprašam, zakaj se jim je zdelo smiselno izdati bošnjaško-slovenski slovar, saj mislijo, nameravajo in uspevajo slovenščino tako ali tako poturčiti oz. pobosaniti.
Ko neka verska ali ideološka manjšina, podprta s terorjem bratov in sester po svetu, svojo voljo vsiljuje večinskemu narodu, ta pa jo za to celo plačuje, bi rekla, da nekdo zadev ne razume pravilno. Da mu v ušesih še vedno odmeva stavek Milana Kučana, da mora imeti manjšina več pravic kot večina. To mu je verjetno ostalo iz časov, ko je bil partijski sekretar, sekretar organizacije, ki je imela članov le približno 10 % življa in je obvladovala vsa področja življenja celotnega prebivalstva. Sedaj partija svojo oblast razpršuje med ostale manjšinske organizacije, ki jih z zahtevo po več pravicah zavaja in vzpodbuja, da se ne asimilirajo, temveč da izkoriščajo večinsko prebivalstvo. Žal taka pot vodi v vse drugo kot v sožitje kultur, kot je bil naslovljen projekt, za katerega smo plačali 78.523,04 €.
Pri tem pa za naše otroke nabiramo zamaške, da si lahko privoščijo invalidske vozičke.
Lucija Šikovec Ušaj