Evropski teden športa, ki se pričenja 10. septembra, tudi letos poteka pod sloganom “Be active,” njegov namen pa je spodbuditi šport in telesno aktivnost med Evropejci. Šport spodbuja fizično in duševno dobro počutje, krepi družbene vrednote, povezuje skupnost, navsezadnje pa je šport tudi hitro rastoča gospodarska panoga, ki prispeva h gospodarski rasti in novim delovnim mestom.
Šport in telesna vadba sta zato tudi ključni točki programa Erasmus+, ki se osredotoča na pomen telesne vadbe za zdravje, na preprečevanje uporabe nedovoljenih poživil v športu, premostitev socialnih razlik, itd. Evropska unija sofinancira številne programe, s finančno pomočjo pa omogoča tudi izmenjavo dobrih praks med državami članicami. Je pa EU pridobila posebno pristojnost na področju športa šele z Lizbonsko pogodbo leta 2009. Pridobljene pristojnosti omogočajo EU razvoj programov za šport in oblikovanje enotne športne politike, dejavnosti pa so podprte s proračunom.
Slovenci smo športen narod
Po raziskavah Eurobarometra se skoraj 60 % Evropejcev nikoli ali le redko ukvarja s športom, v Sloveniji pa se s športom ne ukvarja okoli 22 % prebivalstva. Aktivnost Slovencev je v primerjavi z evropskim povprečjem na visoki ravni, uspehi naših športnikov na mednarodnih tekmovanjih pa dokazuje, da je šport zasidran globoko v nas. Slovenci smo vedno veljali za “smučarski narod” in spomini, ko smo stiskali pesti za Matejo Svet in Bojana Križaja so še živi. Sloves pa smo utrdili s Tino Maze, najuspešnejšo slovensko alpsko smučarko v svetovnem pokalu. Zmagovalko v petih disciplinah v eni sezoni, svetovno prvakinjo in olimpijsko prvakinjo v kar dveh disciplinah so nam zavidali širom sveta. Zavidajo nam tudi Petra Prevca, olimpijskega podprvaka in dobitnika velikega kristalnega globusa.
Do uspeha je dolga in vse prej kot lahka pot
Slovenci pa nismo zgolj “smučarji.” Preko dvajset olimpijskih medalj na poletnih olimpijskih igrah, dvakratni nastop nogometašev na svetovnem prvenstvu, uspehi rokometašev in številni drugi uspehi, tudi v manj promoviranih pa zato v nič manj pomembnih športnih panogah, nas upravičeno postavljajo v sam športni vrh. Žal pa ponos v primerih poraza hitro preraste v razočaranje, tudi v hudobijo. Ob zmagah so športniki “naši,” ob porazu pa so nemalokrat deležni hudih žaljivk. Pa ne od kolegov športnikov, ampak od “fotelj selektorjev,” ki namerno prezrejo trud vložen v športne dosežke. Teči na 100 metrov ne zveni težko, tudi plavanje zveni preprosto. Zakaj torej nismo vsi Bolt številka 2 ali zakaj nimamo toliko medalj kot jih je za ameriško ekipo priplaval Phelps?
Sta politika in šport povezana? Kaj pa doping?
Vzpodbujanja športne dejavnosti je dolžnost politike na lokalni, nacionalni in evropski ravni. Prav tako mora politika zaščititi športnike in skrbeti za “fair play.” Poživila so prepovedana in športnike je potrebno ozaveščati o posledicah jemanja le teh, kršitelje pa sankcionirati. Afere z dopingom segajo že daleč v preteklost. Že stari Grki naj bi si pomagali do večje fizične moči z zeliščnimi zvarki, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa naj bi bilo dopingiranih nekaj tisoč športnikov v Vzhodni Nemčiji, tudi plavalke in atletinje, ki so podirale vse rekorde. Marsikateri športnik ni vedel, da jemlje poživila, trenerji pa so kasneje zatrjevali, da so dajali doping svojim varovancem z dovoljenjem države. Zaradi pohlepa po medaljah, so številni športniki umrli, mnogi pa še vedno trpijo posledice nevarnih eksperimentov. Stanje je bilo podobno tudi po drugih državah, prisotnost dopinga je še vedno prepogosta, žal pa so nedovoljenim substancam podlegli tudi številni slovenski športniki.
Športnega kriminala ne bomo izkoreninili zgolj z izobraževanjem in seminarji, potrebno je redno testiranje in dosledne sankcije za kršitelje. Zgolj suspenz je premalo. Američani so prvi naredili korak naprej. Atletinji Marion Jones so vzeli denarne nagrade in ji zbrisali vse izide. Problem pa predstavljajo tudi o vnaprej dogovorjeni izidi tekem in pa korupcija v športu, proti čemur se je aktivno angažiral Evropski parlament, ki v sprejeti resoluciji poziva države članice k ničelni toleranci do športnega kriminala.
Evropska unija teži k dosegu pravičnih, odprtih in čistih tekmovanj, hkrati pa je nujno obvarovati moralno in telesno integriteto športnikov. Športniki ne morejo biti enaki. Tisti, ki so boljši, tisti so zmagovalci. Enaki pa morajo biti pred zakonom. Pravila so postavljena in morajo veljati za vse enako. Na takšen način je mogoča tudi neoporečnost športa.
Patricija Šulin