Suzana Tratnik in Nataša S. Segan, avtorici L, zbornika o lezbičnem gibanju na Slovenskem (1984–95), temeljito opišeta začetke aktivističnega gibanja v Sloveniji in še v okviru bivše Jugoslavije. V zborniku so zbrani intervjuji, članki, objavljeni pred letom 1984, in magnetogrami lezbičnih delavnic na 1. jugoslovanskem feminističnem srečanju leta 1987 v Ljubljani ter delavnic z 2. Roza tabora leta 1993 na Voglu. Poleg tega zbornik dopolnjujejo še eseji ter pogovori z aktivistkami in lezbičnimi umetnicami.
Zbornik v prvem, teoretičnem delu obravnava misli in teorije Freuda, Adlerja, Plummerja in drugih, ki podajo vsak svoj odgovor na vprašanje, ali homoseksualnost izhaja iz genske predpostavke ali gre za pridobljen način spolnega obnašanja? Zanimivo je, da avtorici, zagotovo nehote, s svojim zbornikom dokazujeta prav slednje. Namreč da gre za pridobljen način spolnega obnašanja. Poleg tega pa z vsem zbranim materialom poudarita, kako sta moč in oblast lezbijk v bivši Jugoslaviji in kasneje v Sloveniji rasli. Do danes, ko njihova moč ne sega več samo na področje kulture in umetnosti, temveč v srž politike posameznih držav (tudi naše) in svetovno organiziranega aktivizma.
Suzana Tratnik: ena prvih lezbičnih aktivistk
Če sledim Plummerjevi teoriji treh stadijev, se lezbična identiteta razvije od prvega zavedanja (občutenja) preko krepitve lezbične identitete (faza pridobivanja informacij o lezbištvu) do stabilizacije. Najpomembnejša je druga faza, ko ženska odkriva podobno misleče ljudi in se začne definirati kot lezbijka. Če namreč v tem času »naleti« na aktivistke, ki z njo rade delijo svoje znanje in izkušnje, obstaja večja verjetnost, da bo v tej sredi prepoznala tudi svojo (spolno) identiteto. Zato je bilo leta 1987 v Sloveniji zelo malo lezbijk, pa še tiste, ki so se srečale, so se najprej skregale in razšle, preden so se s pomočjo mednarodnih organizacij začele organizirano združevati in se je rodil slovenski lezbični aktivizem. Suzana Tratnik je glede na vse zapisano gotovo ena izmed prvih slovenskih lezbičnih aktivistk v bivši Jugoslaviji.
Kako so Jugoslovanke odkrivale, da so lezbijke?
Pogosto s »pomočjo« lezbičnih aktivističnih gibanj, ki delujejo kot sekte. Izjave v nadaljevanju so iz L zbornika, intervjujev, ki so jih naredile lezbijke same med seboj. Razkrivajo pogosto zamolčana dejstva. Tudi to, da lezbijke živijo ali želijo živeti v getu. Kako takšno življenje vpliva na otroke, ki si jih kasneje omislijo, si lahko samo predstavljamo. Nekatere celo priznajo, da imajo lahko rade samo žensko; kako bi potem zmogle ljubiti sina? Spet druge so polne predsodkov o moških; da na primer noben ni nežen, da so vsi nasilni, da v vsakem primeru skušajo nad žensko prevladati. Eno od žensk – podobnih zgodb pa je gotovo veliko – so posilili, celo dvakrat. Ob tem jo je novinarka celo vprašala, če misli, da so posilstva vplivala na njeno spolno usmerjenost. Kot da lahko ona povsem racionalno o tem presoja? Ali pa primer deklice, ki navaja primer pedofilije – pri 14. letih jo je zlorabila očetova prijateljica, očitno moralno sprijena ženska. V vseh primerih pa je jasno, da gre za globoko ranjene ženske, ki imajo odklonilen odnos do moških, prvotno v čustvenem smislu in posledično v spolnem.
Ančka, 28: »Živela sem v ženski sostanovalski skupnosti, v kateri so bile feministke in lezbijke. Veliko smo se pogovarjale o tem; zavest in dojemanje sveta se ti počasi spreminjata.«
Anja, 31: »Osebno bi najraje živela v velikem lezbičnem in gejevskem getu, kjer bi delala in živela, in drugih sploh ne bi pogrešala. Tak geto se mi zdi gejevska skupnost v San Franciscu.«
Brigita, 38: »Telesna ljubezen mi ni tako nujno potrebna niti pomembna. Vem pa, da imam lahko rada samo žensko.«
Eva, 26: »Meni je lezbična zveza na splošno bolj simpatična kot heteroseksualna. Zdi se mi, da med moškim in žensko ne more biti takega razumevanja. Moški hoče vedno prevladati nad žensko in ona nikoli ne more zadihati. Zato gre vedno za nasprotje, za plus in minus, in tehtnica se nikoli ne uravnovesi, ker ženska vedno naredi več.«
Ines, 23: »Spoznala sem jo (prvo) v vzgojnem zavodu. To je bil zavod samo za osnovno šolo, kjer so bile gojenke s socialnimi problemi in podobno. Jaz sem bila starejša …«
»O tem sicer težko govorim, vendar bi rada povedala, da sem bila v življenju dvakrat posiljena; prvič se mi je to zgodilo pri osmih letih, drugič pri dvajsetih.«
Klavdija, 22: »V osmem razredu sem imela nato nekaj bežnih avantur, eno celo s štiriintridesetletno očetovo prijateljico. Ker sem odraščala tako rekoč na ulici in se družila zvečine s pet, šest let starejšimi fanti, sem tudi hitreje od večine svojih vrstnikov dozorela. Tam sem tudi prvič slišala za homoseksualnost.«
Iva, 30: »Mislim, da je na razvoj moje identitete zelo vplival aktivizem; to se začne tako, da se najprej srečaš s sebi podobnimi, podobno mislečimi ženskami, naletiš na lezbično literaturo, skratka, na to kulturo. Brez vseh teh informacij pa je zelo težko razviti pozitivno lezbično identiteto.«
Mladina, prvi časopis (tudi) za lezbijke
V tistih letih so lezbijke hodile v Amerikanca, ustanovile feministično sekcijo LILIT, začeli so se prvi plesi za ženske v K4 v Ljubljani. Leta 1986 je šla Suzana Tratnik na prvo lezbično konferenco v Ženevo: »Ko sem prišla nazaj, sem ves čas razmišljala o tem, da bi začele tudi tu delati.« Tako je zapisala v zborniku (str. 43) in dodala, da so se podobno misleče našle šele, ko so začele pisati za prilogo Mladine. K aktivizmu na domačih tleh jih je še močneje spodbudilo potovanje na Nizozemsko, kamor so šle s homoseksualci, in konferenca ILGA v Kölnu. Danes je v organizacijo ILGA (International lesbian, gay, bisexual, trans and intersex association) včlanjenih že 1100 organizacij iz 110 držav. Neverjetno, kako se je LGBT aktivizem od svojih začetkov do danes neznansko okrepil in s tem pridobil predvsem na politični in s tem povezani finančni moči. Po tistem so v Sloveniji začela delovati razna gibanja, društva, publikacije in drugo: skupina LL, roza disko, Pandora, Revolver, Monokel na Metelkovi … Toliko vsega, da je novinarka Revolverja leta 1994 Suzano Tratnik vprašala, če ji še nihče ni rekel, da je poklicna lezbijka. Kolegica Nataša S. Segan pa je v istem intervjuju priznala, da sploh ne ve, zakaj je začela z aktivizmom in da je že od vsega skupaj utrujena.
Se nadaljuje …
Vesna Vilčnik