Tomaž Štih je podjetnik, bivši član propadle Državljanske liste in twitteraška velesila. Libertarec, kot je znan na spletu, je širši javnosti postal znan potem, ko se je kot svetovalec pridružil ekipi finančnega ministra Šušteršiča v drugi Janševi vladi. Sedaj živi in dela v podjetnikom prijaznem Londonu, a to še zdaleč ne pomeni, da je pozabil na domovino.
Meni, da bo Slovenija še nekaj časa capljala za najboljšimi, če se ne bo nekaj korenito spremenilo. Verjame v desnico, ki bo morala nastopiti kot reformni blok, a bo morala z zmernim tonom nagovoriti slovensko volilno telo, ki svoje mnenje spreminja zelo počasi. Pozdravlja vse pobude na desnem političnem polu, predvsem pa tiste, ki so pripravljene delati v dobro celotne desnice.
Večina politikov si po mandatu službo najde v javnem sektorju. Vi ste izjema. Zakaj ste se odločili, da svoje usluge ponudite na prostem trgu dela?
Jaz nisem nikoli prišel iz javnega sektorja. Vse svoje življenje sem delal v zasebnem in samo enajst mesecev, kolikor je trajala moja celotna politična kariera, sem se znašel v javni upravi – “silom prilike” pravzaprav, ko me je minister Šušteršič povabil v svojo ekipo.
Šlo je za precej naravno izbiro, vrnil sem se k temu, kar sem prej počel. V Šušteršičevi ekipi tudi nisem bil nobena izjema. Minister Šušteršič je zbral ekipo, ki je bila večinoma iz takih okolij. Recimo Krušec, njegov državni sekretar, se je vrnil v Evropsko centralno banko in je danes v centralni Banki Anglije. Cotič je danes v Centralni banki Luksemburga, Živkovič podjetnik v Londonu. Celotna ekipa je bila izbrana iz takšnih okolij – iz zasebnega sektorja in tja so se potem tudi vrnili.
Je bil vaš vstop v politiko napaka ali priložnost?
Neizkoriščena priložnost. Prvo leto smo zelo trdo delali, ker je bila kriza in takšna stiska, da smo morali v treh mesecih sestaviti ZUJF. To je bil poseg v 80 zakonov, ki je zmanjšal proračunski primanjkljaj, tako da se nismo imeli časa ukvarjati s ključnimi reformami, ki so šele prihajale in so jih natanko po naših načrtih izvedle prihodnje vlade.
Žal mi je, saj smo bili potem, ko je bilo najhujše mimo, polni načrtov, kaj vse bomo še lahko naredili – takrat pa je prišlo do padca vlade, Slovenija pa je ostala na startni poziciji.
Po padcu vlade je stranka, katere član ste bili, dobesedno razpadla. Kdo je bil kriv?
Krivda je v glavnem v napačni oceni predsednika stranke Gregorja Viranta, ki je takrat ocenil, da je bolj pomembno, da sledi načelom pravne države, za katere se je kasneje izkazalo, da to sploh niso načela pravne države, kot pa političnim interesom stranke, da reformira.
Mislim, da je bila njegova ključna napaka, da je bolj sovražil Janeza Janšo, kot pa imel rad svojo stranko. In to je na koncu stranko tudi pokopalo.
“Primc bo najbrž tudi igral ključno vlogo na področju družine in krščanske demokracije, ki je bila do sedaj v Sloveniji zanemarjena.”
Ima Slovenija prihodnost v ekonomskem in političnem smislu?
Prihodnost ima, vendar to ne bo prihodnost neke države, ki bi bila v klubu razvitih, ampak bo to prihodnost evropske periferije, ki bo reforme sprejemala zelo počasi in gradualno, temu primerno pa se bo tudi razvijala. Mislim, da če vi rastete odstotek ali dva počasneje od določenih držav pred vami, se to na kratek rok ne pozna, v desetih ali dvajsetih letih pa že pošteno zaostanete in v nekem trenutku bomo v Sloveniji to videli in upam, da bo takrat prišla tudi volja, da se to spremeni. Do takrat pa bomo v podobnem položaju kot smo sedaj. V zaostanku in manj razviti od najbolj razvitih.
Do sedaj so se nove stranke ustanavljale samo na levem polu politike, po referendumu so se začele pojavljati tudi prve pobude na desnem polu. Kako ocenjujete pobudo Aleša Primca?
Mislim, da je ta pobuda zelo dobrodošla. Očitno je, da je bil tukaj nek nezaseden prostor. Globalno ali pa vsaj na evropski ravni se dogajajo določeni procesi, ki celoten politični prostor pomikajo nekoliko na desno. Do sedaj je bila lahko desnica uspešna samo v primeru, da si lahko postal malce bolj levičarski, ker je bilo to edino, kar je volilno telo sprejelo.
Sedaj se celotno volilno telo premika nekoliko v desno, kar pomeni, da lahko desnica končno postane desnica, kot je to normalno v Evropi, in je vseeno uspešna. Primc bo najbrž igral ključno vlogo na področju družine in krščanske demokracije, ki je bila do sedaj v Sloveniji zanemarjena. Mislim, da ima glede na referendumski rezultat in sijajno kampanjo, ki so jo vodili, zelo lepe možnosti, da s svojim uspehom prispeva k uspehu desne opcije.
Po drugi strani slišimo napovedi tudi o klasični liberalni stranki, ki jo ustanavlja Blaž Vodopivec. Ima stranka s klasično liberalno platformo sploh prihodnost v Sloveniji? Ali lahko sploh pride v parlament?
Zelo težko. Pričakovanja so, da bi stranka, ki bi želela s takšno platformo vstopiti v parlament, morala omehčati svoja stališča, morala bi postati meščanska liberalna stranka. Plasirati bi se morala bolj v sredino, v smislu umirjenega reformnega programa, kot pa v domeno klasičnega liberalizma, saj drugače ne bi nikamor prišla.
Prostor torej je, vendar ne v klasičnem liberalnem kvadrantu, ker do sedaj nismo imeli medijev, ki bi ljudem dobro predstavili, kaj to pomeni. Popolnoma nepripravljenih volivcev pa se ne da obrniti v neko smer, ker imajo obrambni mehanizem. To se mora početi počasi.
Kakšno prihodnost ima ekonomska svoboda v Sloveniji?
Slovenija je zamudila precej procesov, v katerih smo bili nekoč prvi. Spominjam se prve Janševe vlade, takrat je bila skupina mladoekonomistov – danes ekonomistov srednjih let, ki so pripravljali reforme, ki bi jih lahko izvedli pred našimi vzhodnimi tekmicami.
Tega nismo storili, tako da smo izgubili določeno prednost. Slovenija bi lahko pridobila določeno prednost v smislu ekonomske svobode samo s korenitimi spremembami, ki pa v tem trenutku niso najbolj politično realne. Verjetno nas čaka še nekaj let, upam da ne desetletij, počasnega capljanja za evropskimi kolegi.
“Levica je na oblasti 65 od zadnjih 70 let in so imeli zelo veliko priložnosti, da bi kaj naredili za istospolne, če bi jih to toliko skrbelo.”
Pri referendumu se je izkazalo, da so se tudi na levici po vsej verjetnosti premešale karte. Akterji kampanje ZA valijo krivdo za neuspeh drug na drugega. V čem je bila po vašem mnenju največja napaka tabora ZA?
V Sloveniji smo imeli dva referenduma v enem. En referendum je bil za pravice otrok in ohranitev tradicionalne družine, drugi pa je bil referendum za enakopravnost istospolnih. Ti dve skupini nista veliko komunicirali druga z drugo in zaradi tega ljudje ne vedo, da so bili oboji za stvar, ki je bila zelo blizu ena drugi. Mislim, da je to predvsem krivda Združene levice, ki je želela z izrabo teme istospolnih promovirati samo sebe, saj je vložila z nikomer usklajen zakon, ki je imel predvsem en problematičen člen.
Moje mnenje je, da so to naredili, ker nimajo operativnih sposobnosti vložiti kaj bolj kompleksnega. Namesto, da bi dopolnili obstoječo zakonodajo, da bi dali istospolnim vse pravice, socialne in pravne, ki jim pripadajo, se je Združena levica odločila za revolucionarni poseg v sistemski zakon, ki je imel mnogo širše posledice, kot je bil samo ukrep, ki bi izenačil pravice istospolnih.
To je pripeljalo do velikega odpora na drugi strani. Zakon je bil namreč revolucija in ne naravna nadgradnja, ki bi jo pričakovali. Nato je bila še kampanja vodena tako, da v ospredju niso bile pravice istospolnih, temveč Združena levica in njihova agenda. Vodena je bila tudi zelo nezmerno, saj je bilo Združeni levici veliko bolj pomembno, da se promovira, kot pa da potiska naprej pravice istospolnih z nekim umirjenim tonom.
Združena levica se je zanašala na svoj velik medijski vpliv in je zato mislila, da bo lahko brez soočenj, kjer bi prišlo do zbližanj stališč med različnima skupinama, zmagala na referendumu. Vse to je pripeljalo do tega, da se je volilno telo prvič razdelilo na dva referenduma, in do tega, da so zaradi svoje volilne kampanje izgubili tudi tiste, ki bi jih sicer podprli.
Ali dela LGBT-skupnost zgodovinsko napako, ko se povezuje s postrevolucionarnimi gibanji, katerih dediči so v preteklosti celo kriminalizirali homoseksualno vedenje, ki je bilo predhodno dekriminalizirano?
Levica je na oblasti 65 od zadnjih 70 let in so imeli zelo veliko priložnosti, da bi kaj naredili za istospolne, če bi jih to toliko skrbelo. Dejstvo, da danes rešujemo te probleme, govori o tem, da do današnjega dne še niso bili zainteresirani za to, da bi jih rešili.
Jih izrabljajo?
Direktno jih izrabljajo. Združena levica jih izrablja za nagovarjanje mladih in impluzivnih volivcev, za kulturni boj in mislim, da je bila to s strani istospolne skupnosti že dvojna napaka. Prva napaka je bila, ko so se pri prvem referendumu povezali z LDS in Kresalovo.
Druga napaka je bila, da so se znova povezali z nekom, ki v skupnosti ni široko sprejet kot zmeren, to pa je pripeljalo do tega, da niso glasovali proti njim, ampak proti nezmerni politiki, ki je prišla skladno z njihovimi interesi. Zelo dobro bi bilo, če bi sedaj spoznali svojo napako in se začeli pogovarjati še s kom drugim kot pa s skrajno levico.
Prepričan sem, da tudi desnica ni tako trda in nefleksibilna, kot so jo nekateri hoteli prikazali v kampanji, in da bodo tam zagotovo našli sogovornika, s katerim bodo dosegli dogovor, ki bo dober za vse. Primc je tudi izrazil namero, da vloži tak zakon, žoga pa je na drugi strani, da zavrne cenene Möderndorferjeve poskuse in da se končno začne pogovarjati z zmagovalci referenduma. Ti pa bi se morali ravnati po Chruchillovi modrosti, da je potrebno biti v porazu kljubovalen, v zmagi pa velikodušen.
“Oblast dojemajo kot življenjske priložnosti, dobre pozicije in lahke službe. Zaradi tega bodo pripravljeni na marsikatero koalicijo, preden bodo pripravljeni povzročiti nove volitve.”
Ali lahko poraz na referendumu ogrozi vlado Mira Cerarja?
Mislim, da je Mira Cerarja že v dveh ali treh težkih situacijah rešila njegova neizkušenost in nesposobnost. Ko se je zgodil poraz, je zelo hitro videl, kakšna je volja naroda in se zelo hitro potegnil iz te zadeve.
Glede na to, kakšno medijsko podporo ima, je ta poraz deloma že saniral. Dolgoročno pa se politika nedela in kadrovanja ne more obrestovati. V nekem trenutku bodo ljudje tega naveličani. Ljudje se naveličajo floskul, ljudje si želijo, da se kaj konkretno spremeni in takrat bo vlada padla.
Opozicija napoveduje predčasen padec vlade. Kako dolgo še lahko zdrži Cerarjeva vlada?
Ne bi si upal napovedovati, da bo vlada padla, ker je to odvisno od razmer znotraj koalicije, ta pa je med sabo zelo skregana. Trenutno se preko Ekonomske fakultete dogaja napad na ministra Mramorja, ki je že dalj časa na udaru skrajnih sil.
Stranke so tudi notranje skregane, z vrha SMC se umikajo ključni igralci, njihova mesta pa zasedajo precej bolj skrajni, kot sta Kešeljević ali Kopač, ki so na drugem polu kot Cerar. Zna se zgoditi, da se bodo razmere znotraj teh strank tako zaostrile, da bo vlada padla. Sicer mislim, da bo potrebna ostra zaostritev, saj je pretežni del te vlade sestavljen iz novih obrazov in v preteklih letih smo se o novih obrazih naučili, da ko enkrat pridejo na oblast, jo zelo težko zapustijo. Oblast dojemajo kot življenjsko priložnosti, dobre pozicije in lahke službe. Zaradi tega bodo pripravljeni na marsikatero koalicijo, preden bodo pripravljeni povzročiti nove volitve.
Verjamete v strice iz ozadja?
Na ministrstvu za finance sem imel priložnost spoznati gospodarske lobije, kar pa je samo drug izraz za strice iz ozadja in UDBO-mafijo, ki pa sta malce bolj poetična izraza. V tej državi obstajajo zelo močni gospodarski lobiji, katerih interes je, da se čim manj spremeni in da država obdrži kar največji vpliv in nadzor v gospodarstvu, da bi se lahko kadrovanje in izčrpavanje podjetij nemoteno nadaljevalo.
V tem smislu imajo zelo močno podporo v medijih in institucijah, ki so na kakršenkoli način povezane z Mencingerjem, Cetinskim ali sindikati. Te interesne skupine, ki iz ozadja usmerjajo gospodarstvo in politiko, nedvomno obstajajo. Zadnje čase pa se tudi po izredno velikem številu naključij kaže (sicer ne vem, ali gre za isto skupino ljudi), da obstaja zelo močno ozadje tudi v sodnem sistemu in da se dogajajo ravno prave preiskave ravno pravim ljudem v ravno pravem času. Morda so te skupine povezane, morda ne, gotovo pa je, da ne gre za naključja – to nekdo koordinira. Zelo dobro bi bilo, če bi končno izvedeli, kdo to je.
“Na desnici manjka zavedanja, da je potrebno zmagati kot reformni blok.”
Ima desnica sploh možnost zmage na volitvah v razmerah, kjer omenjeni lobiji obvladujejo domala vse družbene podsisteme?
Največji problem teh lobijev je samopašnost, in to jih je že dvakrat stalo oblasti. To se jim lahko še tretjič zgodi, saj se ljudje samopašne oblasti naveličajo in volijo proti iz protesta. Bo pa morala desnica biti pravilno strukturirana in pripravljena temeljito očistiti podsisteme.
Desnica seveda še nikoli ni bila v resnici na oblasti, vedno je bil zraven kakšen zametek levice, kot je na primer Desus, ki je zaviral reforme, ali pa Državljanska lista, ki je zavirala prečiščenje sistema. Mislim, da bi bila velika napaka, če bi desnica ob prihodu na oblast hotela z istimi ljudmi, ki že 65 let tlakujejo pot zmagam levice, zgraditi prihodnost.
To se ne more zgoditi, sistem je potrebno prevetriti in če bo zmaga dobljena, jo bo potrebno izrabiti za prevetritev celotnega sistema v okolje, v katerem bosta desnica in levica enakovredno tekmovali. To je vse, kar rabimo, da postanemo kolikor toliko normalna družba.
Bi se vrnili v politiko, če bi se pojavila prava priložnost?
Če bi se vrnil v politiko še kdo drug, recimo Šušteršič, z njim bi bil vedno pripravljen delati, ker mislim, da smo v preteklosti dobro delali. V tem trenutku pa bi bil mnogo bolj zadovoljen, če bi lahko bil v ozadju kot svetovalec vsem, ki bi hoteli delati v skupno dobro desne opcije, ali pa tudi kot aktivist. Na desnici namreč manjka zavedanja, da je potrebno zmagati kot reformni blok. To, da ena stranka pridobi odstotek ali dva na volitvah, pomeni bore malo, če potem ne more sestaviti koalicije. Od tega sprememb ne bo.
Žiga Korsika