V državnem zboru je potekala seja preiskovalne komisije o zlorabah v slovenskem bančnem sistemu. Na seji sta bili zaslišani tudi dve priči – nekdanji predsednik nadzornega sveta Probanke ter nekdanji prvi mož Perutnine Ptuj Roman Glaser in nekdanji predsednik nadzornega sveta Factor banke Peter Falatov.
Namen komisije je bilo osvetliti okoliščine, v katerih inna kakšen način je prišlo do velike bančne krize, ki je opeharila slovenske davkoplačevalce. Prvi je pred preiskovalno komisijo stopil Roman Glaser, ki je uvodoma pojasnil, da je od začetka krize minilo že veliko časa in da se je na nekatere zadeve takrat gledalo drugače, kot se to dela danes. Odsotnost na seji so opravičili pripadniki Združene Levice, ki so v parlament med drugim prišli tudi na osnovi zahtev po večji “pravici in odpravi kapitalizma”, zato čudi, da jih ta tema prvenstveno ni zanimala.
“Vse se je začelo s propadom Lehman Brothers,” je povedal Glaser, ki je razloge za veliko krizo slovenskega bančništva iskal v Združenih državah Amerike od koder naj bi se kriza prelila v Evropo in Slovenijo, s tem pa tudi na Probanko. Probanka je po Glaserjevih besedah naredila vse, kar je lahko, da bi prišlo do rekapitalizacije, kar pa ji na koncu ni uspelo.
Gospod Glaser, kako kaj vaš spomin?
Vodja preiskovalne skupine Anže Logar je takoj po uvodni predstavitvi Glaserja povprašal o njegovem spominu, na kar mu je slednji odgovoril, da je ta relativno dober, da pa se kakšnih podrobnosti morda ne spominja več. Logar ga je nato povprašal, kako je lahko prišlo od tega, da je nekoč veliki manager (Glaser) lahko tako nizko padel, torej da je pod njegovim nadzorstvom propadla Probanka, iz Perutnine Ptuj pa so ga tako rekoč nagnali.
Glaser je v zvezi s tem povedal, da se z argumentom ne strinja, ker je v Perutnini Ptuj še vedno zaposlen in da so bile nekatere druge banke še na večjemu udaru krize, kot je bila Probanka. Logar se ni dal zmesti in je zelo hitro opozoril, da nekatere banke, ki so Slovenijo res zapustile (kot je Raiffeisen) davkoplačevalcev niso stale prav nič, likvidacija Probanke pa jih je stala več kot 180 milijonov evrov.
Glaser Pajenkove ni pravočasno odstavil zaradi simpatije
Debata se je nato prevesila v ocenjevanje dolgoletne direktorice Probanke Romane Pajenk, glede katere je Glaser sprva zatrjeval, da je delovala profesionalno, nato pa vendarle priznal, da so bili njeni poslovni uspehi slabi. Na vprašanje, zakaj je ni zamenjal, ko je bil še čas, je odvrnil, da gre za težke odločitve, ki vplivajo na delovanje celotnega podjetja. Logar mu je očital, da je kot predsednik nadzornega sveta ni zamenjal zaradi tega, ker naj bi imela osebne simpatije oz. vezi, na kar Glaser ni našel pravega odgovora.
Vsega je krivo investicijsko bančništvo
Logar je Glaserja nato povprašal, kateri segment Probanke je bil najbolj odgovoren za njen propad. Glaser je povedal, da je bilo to investicijsko bančništvo, ki pa je propadlo zaradi zunanji dejavnikov. Zaradi tega je sicer dobival opozorila iz Banke Slovenije, ki pa jih je upošteval le toliko, da je kot predsednik nadzornega sveta zahteval potrebne ukrepe.
Drugi je Glaserja izprašal poslanec Bojan Dobovšek, ki ga je zanimalo, kolikokrat je bil Glaser s strani Banke Slovenije opozorjen, da je Probanka v škripcih. Glaser je glede tega povedal, da je bil na vsaj treh sestankih, na katerih pa mu je bilo iz neverbalnih sporočil guvernerja Banke Slovenije jasno, da je ta izgubil zaupanje v upravo. Glaser na vprašanje Bojana Krajnca, zakaj je morala Romana Pajenk oditi, ni znal odgovoriti drugače kot tako, da je bil to sklep Banke Slovenije, kakšen pa je le-ta bil, ni hotel govoriti.
Glaser se je moral soočiti tudi s številnimi očitki o slabih investicijah, med drugim tudi pri sodelovanju z družbo Avtotehna, ki se je pri Probanki na veliko zadolževala, kljub temu da je obstajal konflikt interesov, saj je bila Romana Pajenk z vodstvom Avtotehne v najbližji sorodstveni zvezi. Eden izmed solastnikov Avtotehne je bil namreč Tomaž Ročnik, njen brat.
Spregovorili so tudi o enormnih finančnih nagradah, ki jih je Probanka izplačevala svojemu vodstvu, kljub temu da je bilo jasno, da je banki na trgu kazalo slabo. “Plače so bile nadpovprečne, ker smo hoteli najboljše in motivirane zaposlene,” je glede tega pojasnil Glaser.
Odstopil sem, ko banka ni imela več prihodnosti
Peter Falatov pa je uvodoma pojasnil, da je bil v nadzornem svetu od samega začetka Factor banke. Posebnost Factor banke je bila ta, da sta v njej nastopala dva deličarja, ki sta kontrolirala večinski kapital. To sta bila ACH (preko 40 odstokov lastništva) in Aktiva naložbe (cca. 30 odstotkov lastništva). “Z mesta predsednika nadzornega sveta sem odstopil, ko sem videl, da banka nima več prihodnosti,” je povedal Falatov.
V nadaljevanju je pojasnil, da je banka temeljila na hipotekarnih kreditih, veliko pa so se ukvarjali tudi z bančnimi garancijami, lombardnimi krediti, kreditiranjem srednjih in manjših podjetij ter s komercialnimi posli, ko so se prakticirali “bianco menični akcepti”. Nato je pojasnil očitek, da krediti niso bili zavarovani, in sicer tako – da slovenska zakonodaja tega ne zahteva.
Falatov: Banka Slovenije ni ugotovila nepravilnosti
“Kontrolorji, ki so pogosto prihajali na Factor banko, do leta 2012 niso ugotovili nobene nepravilnosti,” je svoje delo zagovarjal Falatov. Vse to pa naj bi s po njegovi izpovedbi spremenilo po letu 2013, ko se je izkazalo, da mora banka izpeljati povečanje kapitala, kar ji je v prvem primeru uspelo preko svojih delničarjev, čez kratek čas pa je ponovna zahteva Banke Slovenije, da morajo začeti slabiti nekatere kredite, bilanco banke potisnilo v minus. Uprava se je s povečanjem kapitala strinjala, tukaj pa naj bi se začele težave.
Novo vodstvo ACH (Goletova je zamenjala Rigelnika) ni bilo zainteresirano za povečanje kaptala, temveč le za prodajo delnic, in to z velikim diskontom. Logar mu je očital, kako se profesorju ekonomske fakultete lahko zgodi, da banka tako propade (pod njegovim nadzorstvom je banka pridelala približno polovico slabitev), Falatov pa je se je izgovoril, da nekaterih pristojnosti ni imel in da bi morala preiskovalna komisija poznati poslovanje banke. Nadzorni svet se po Falatovih besedah s konkretnimi posli naj bi ne ukvarjal, a je kljub temu dajal soglasja za posle, ki so se izkazali za več kot sporne.
Logar: Kako to, da niste vedeli za slabe posle?
Logar je nato izpostavil, da je Falatov popolnoma zaupal poročilom uprave in da ni imel očitno nobenega namena preveriti dejanskih poslov ter da so se člani nadzornega sveta pogovarjali o konkretnih poslih banke, on pa je ostal v popolni nevednosti. Nadalje je izpostavil še na očiten konflikt interesov članov nadzornega sveta, ki so bili udeleženi pri poslih banke. Falatov na ta očitek ni imel odgovora in se je ponovno izgovarjal na nevednost.
Falatov prizna, da je vedel za nekatere slabe posle
Falatov je nato le priznal, da je za nekatere “mrtvake”, torej kredite družbam, ki banki niso odplačevale obveznosti, vedel. Izpostavil je primer Merkurja, o ostalih konkretnih primerih pa ni hotel govoriti. Pri odločanju v nadzornem svetu je bila praksa, da so bile redne seje 2-krat ali 3-krat na leto, seje pa so drugače potekale korespondenčno, torej na daljavo. “Zbrani material sem pregledal, nato pa sem ali zahteval nova pojasnila ali pa potrdil posle,” je povedal Falatov, ob čemer mu je Logar očital, kako je do potrjevanja velikih poslov lahko prihajal na daljavo – Falatov pa je očitek zavrnil, češ, da so bili veliki posli vedno odobreni na sejah v živo.
Žiga Korsika