Klemenčič uvaja inkvizicijski zakon o kazenskem postopku, podoben tistemu iz leta 1948. Ugledni profesorji so ga opozarjali, a jih je povsem preslišal

Foto: STA

Minister Goran Klemenčič je lani v parlamentarni postopek vložil novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), ki bi po mnenju profesorjev treh slovenskih pravnih fakultet in strokovnjakov za kazensko procesno pravo slovenski kazenski postopek vodil v skrajno inkvizitorni postopek, podoben tistemu iz leta 1948. Klemenčič je njihova mnenja gladko preslišal, prav tako so njegovi reformi nasprotovali sodniki, tožilci, odvetniki, a tudi njihovih strokovnih pripomb ni upošteval.

Kar trije ugledni profesorji s treh slovenskih pravnih fakultet: Zlatko Dežman s Pravne fakultete Univerze v Mariboru, Primož Gorkič s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Anže Erbežnik z Evropske pravne fakultete so se s konkretnimi predlogi in kritikami obrnili na ministra Klemenčiča ter njegovo pravosodno reformo, predvsem v delu, ki se nanaša na nove pristojnosti policije in tožilstva pri zasliševanju prič in osumljencev, kot tudi v povezavi z ožanjem preiskave.

Ugledni pravniki opozarjajo, da razprave o prenovi ZKP že od osamosvojitve potekajo na podlagi teze, ki bi uvedla hitrejši in učinkovitejši kazenski postopek z odpravo ali omejevanjem instituta preiskovalnega sodnika in z uvedbo policijske ali tožilske preiskave. S tem bi se v bistvenem spremenila tudi struktura predhodnega kazenskega postopka in se namesto večje akuzatornosti le tega, kjer je dokazno breme na tožilcu, obe stranki pa imata vlogo enakopravnih strank, uvaja inkvizitorni sistem, kot ga je poznal jugoslovanski ZKP iz leta 1948.

Zasliševali bi kar policisti, obstaja nevarnost nedopustnih pritiskov
Kot poudarjajo trije strokovnjaki za kazensko pravo, se uspešnost kazenskega prava ne meri po številu obsodilnih sodb, temveč v razmejitvi med krivimi ter nedolžnimi ob polnem spoštovanju človekovih pravic, ter da novi koncept kazenskega postopka določenih praktičnih težav ne bo odpravil, “temveč bo prinesel nove teoretične in praktične probleme ter resna ustavnopravna vprašanja v zvezi s pravicami obrambe”.

Ena od spornih zadev je tudi predlagano zasliševanje s strani policije, kjer bi osumljence lahko zasliševala že policija, ta faza pa bi tudi formalno dobila status predkazenskega postopka. Predlagana novela ZKP-N po mnenju profesorjev prava nejasno določa začetek kazenskega postopka z bistveno negativnim vplivom na pravice obrambe, in sicer predlagana ureditev preiskovalnega postopka nesorazmerno posega v pravico osumljenca do primernih možnosti za pripravo obrambe, ker osumljencu nesorazmerno odreka pravico do vpogleda v zbrano dokazno gradivo v predkazenskem postopku, ter nesorazmerno posega v pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca, ker osumljencu ne zagotavlja zadostne možnosti sooblikovanja dokaznega gradiva v predkazenskem postopku (glej spremembe členov 148 – 148. c po ZKP-N). V bistvu se pod krinko akuzatornosti uvaja “super inkvizitorni preiskovalni postopek”. S tem bi se povsem podrlo ravnovesje domneve spora enakih strank, ki sta sicer izhodiščno neenaki, novi sistem pa uvaja nevarnost različnih nedopustnih pritiskov na osumljenca.

Namesto preiskovalnega sodnika bo njegovo vlogo prevzel pristranski tožilec
Novost Klemenčičeve reforme je tudi ukinitev preiskovalnega sodnika, njegove pristojnosti (glej 165. a in 167. člen v povezavi s spremembami členov 140 – 148. c ZKP-N) pa bi prevzel državni tožilec, torej nasprotna stranka v postopku. To dejansko pomeni, da bi nasprotna stranka (skupaj s policijo) izvajala preiskovalni postopek in po končanem postopku kot tudi do zdaj odločila, ali vloži obtožnico ali ne. V predvidenem postopku tudi ne bo prišlo do pravno-formalne fiksacije dejanskega stanja oz. proceduralnega predmeta na jasen način, ki bi omogočal učinkovito izvajanje pravice do obrambe, še toliko bolj, če zaslišanje izvaja nasprotna stranka (tožilec). Takšna struktura pa pomeni ponovno uvajanje inkvizitornih elementov v negativnem smislu (nasprotna stranka najprej vodi preiskovalni postopek in nato še odloči, ali bo vložila obtožbo). “To pomeni, da bo gradivo v predkazenskem postopku zbrano ob popolnem monopolu organov predkazenskega postopka,” opozarjajo strokovnjaki za kazensko pravo in poudarjajo, da ima tožilec sicer vlogo neodvisnega organa, ni pa ta nepristranski, saj izhaja iz domneve krivde.

Preiskava po novem ne bo obvezna, zato bo tožilec odločal o vpogledu v spis
Bistven element enakosti orožja je tudi vprašanje dostopa do spisa. Pri tem ima obdolženec v sodni preiskavi, ki jo izvaja neodvisni in nepristranski sodnik, poln dostop do sodnega spisa za zagotovitev učinkovite obrambe. Nasprotno se po noveli ZKP-N postavlja vprašanje obsega dostopa do spisa. Možnost celovitega vpogleda v zbrano gradivo in predlog izvedbe preiskovalnih dejanj pridobi domnevni storilec šele z vložitvijo zahteve državnega tožilca za preiskavo; ker ta po noveli ZKP-N ni obvezna, ampak podrejena njegovim spoznavnim potrebam (spremenjeni 167. člen ZKP), je državni tožilec dejansko tisti organ, ki odloča, ali bo v predhodnem postopku domnevni storilec te pravice sploh lahko izvrševal.

Erbežnik, Gorkič in Dežman so prepričani, da bo vprašanje dostopnosti do spisa sprožilo izjemno kompleksna vprašanja, predvsem pa bo vneslo dejavnik nestabilnosti v škodo obrambe. Napovedujejo vrsto ustavnih sporov in vprašanj, ki bodo romala na Ustavno sodišče RS in celo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kot poudarjajo, stanje kriminalitete v Sloveniji ni takšno, da bi upravičevalo izjemen pomik postopka v smislu učinkovitosti pregona na račun pravic obdolženca.

C. Š.