Komunistični zločini na Slovenskem: Komunisti so do poletja 1942 pobili okoli 1000 Slovencev

(Foto: iStock)

Petnajstega aprila 1944 ponoči so partizani graščino v Volčjem potoku požgali. Akcijo je vodil Š. K. iz Mengša, ki je bil po spominu Pepce Kavčič zelo surov. Prosila ga je namreč, da bi ji pred požigom dovolil iz gradu, kjer je stanovala, vzeti nekaj pohištva, a jo je samo grdo nadrl in ji rekel, da jo bo, če ne bo tiho, vrgel v ogenj. V sobe graščine so nanosili slamo in grad z izredno opremljenimi sobami v stilu največjih barbarov hladnokrvno zažgali. Komunisti so do poletja 1942 pobili okoli 1000 Slovencev, preden se je organizirala prva protirevolucionarna vaška straža.

En del bistriških meščanov je bil pobit v gozdu Velenik. Marija Rajh, ki je imela v gozdu Velenik svojo parcelo, je krike pobijanja slišala po naključju. Ujetnikov namreč niso streljali, ampak so jih pobijali s krampi in lopatami.

Komaj tri mesece po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo so slovenski komunisti formalno razglasili, da je oborožen odpor proti okupatorju partijski monopol. S tem členom so s poudarkom razglasili, da smatrajo za izdajalca vsakogar, ki bi skušal organizirati odporniško gibanje po navodilih begunske vlade v Londonu.

Za Cankarjevim domom – še vedno – stoji kričavi spomenik Borisa Kidriča. Kidrič kriči in nadira Ljubljančane. Vedno znova lahko ugotavljamo, da je nekaj samomorilskega v teh Slovencih.

Slovenci na Dolenjskem in Notranjskem, ki jih je prizadela brezobzirna komunistična revolucija, so bili do julija 1942 potisnjeni v brezizhodnost. Italijani so jim začeli dajati orožje, komunisti (Kidrič) pa so s tem dobili tako nujne “narodne izdajalce”.

Samoobramba ali kolaboracija?
Komunistična revolucija se je v Sloveniji začela v vsej čisti obliki (strogo po boljševističnih vzorih in literaturi) poleti 1941. Ta revolucija je do poletja 1942 prignala velik del Slovenije na pot kalvarije samoobrambe, “kolaboracije” (če kdo hoče) in protirevolucionarne državljanske vojne.

Mislim, da ima KPS celo srečo, da je od okupacije Jugoslavije pa do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo minilo samo deset tednov, ker bi se drugače odkrilo kaj več o tem, kdo je kolaboriral v tem času. Mirko Bagar je bil 1. in 2. junija 1941 v Ljubljani na konferenci KPS v Ivančičevi vili, kjer je Edvard Kardelj omenil možnost oboroženega odpora šele, če bi prišlo do napada Nemčije na Rusijo. V tem času se je eden vodilnih komunistov Urban Dermastija prijateljsko sestajal v Domžalah s tamkajšnjim grupenführerjem in to z vednostjo, da pripadata eden nacistični partiji, drugi pa komunistični partiji.

Grozodejstva, mučenje, posilstva . uničenje človeškega dostojanstva
Rozina Nemec je morala v Ferdrengu, tako kot druge taboriščnice, v največji vročini s kupa na kup nositi kamenje, valiti skale v breg, potem pa spet navzdol itd. “V taborišču se je dogajalo marsikaj. Nekega dne je paznik zahteval od mlade, komaj dvajsetletne mamice iz okolice Maribora, naj gre z njim. Po več urah se je vrnila vsa krvava, modrice je imela domala po vsem telesu. Ihteč je povedala, da jo je paznik pretepal, na koncu pa še brutalno posilil.”

Olga Simenčič se je prav takrat nameravala poročiti. Ko so jo odpeljali v zapor in jo obtožili, da je ruska vohunka, potem pa jo z drugimi slovenskimi ženami v živinskem vagonu odpeljali na Kočevsko, je moral njen zaročenec obljubiti, da z “vohunko” ne bo nikoli več navezal stikov. “Naša vsakdanja hrana je bila: zjutraj kava oziroma kalna voda brez sladkorja in kos trdega kruha, opoldne krompirjeva juha. Izredno smo bile vesele, če je v njej plaval košček krompirja. Takšno hrano smo uživale tri mesece, pri tem pa smo morale trdo delati. Spominjam se, da smo nekega dne v koloni šle skozi sadovnjak, v katerem so dozorela jabolka. Neka ženska je stegnila roko, da bi utrgala sadež, takrat pa je paznik že sprožil rafal iz avtomata. Delale smo od ranega jutra do poznega večera. Brala sem v časopisih, gledala sem po televiziji. Napisano in rečeno je bilo, da so tista podzemna zaklonišča v Kočevski Reki gradili prostovoljci.”

Maks Klemenčič: “Jeseni leta 1950 sem bil komandir postaje milice v Krškem. Prišlo je do obveznega odkupa. Temu sem se uprl in rekel, da to ni delo milice. Šef notranje uprave si je to zabeležil. Ko sem nekaj kasneje šel domov, sta mi oče in sestra povedala, da so jim miličniki iz Sevnice vse pobrali. Devet dni sem se jim izmikal. Miličniki so dobili nalog, da me morajo ustreliti. Vojaško sodišče v Ljubljani mi je nato dosodilo 26 mesecev zapora. Spomnim se, da nam je neki civilist nekoč iz Kočevske Reke prinesel nekaj skute in kruha, toda miličnik je vse skupaj brcnil z nogo, da se je razsulo po hribu navzdol. Po tem suženjskem delu na Kočevskem sem bil kasneje vedno ožigosan. Leta 1963 sem odšel v tujino (Švica, Nemčija), kjer sem delal 17 let.”

(Foto: iStock)

Samo najhujši totalitarizmi imajo tako številno politično emigracijo, kot jo imamo (še vedno!) mi. Lastitev monopola nad domovino pa se vleče v vsej svoji radikalnosti najmanj od 31. januarja 1942, ko so komunisti prvič, nato še večkrat, zagrozili s smrtjo vsakomur, ki bi se organiziral zunaj OF.

Povsod po svetu, kjer je komunizem vladal, so ostajale za njim množične grobnice, od Sovjetske zveze, Azije, Afrike, preko vzhodne Evrope, Jugoslavije, do Italije.

Brezovica. Šest žrtev iz junija 1945. Lončar, ki si je tudi kopal grob, je bil lepo oblečen. Skušal je zbežati. Streli so ga pokosili le nekaj metrov stran. Pokopali so ga v skupni grob. Njegovo obleko je nosil eden od ubijalcev, ko se je poročil.

Povojni poboji 5. do 7. junija 1945 v okolici vasi Brnica: “En pijani spremljevalec je pograbil dolgolaso dekle in jo odvlekel iz kolone. Sestradana se mu je zelo upirala, ko je trgal še tiste cunjice z nje in jo le obvladal. Potem ji je razvezal roke, da si je s preostanki perila zakrila goloto okoli ledij. Začela je vpiti in bežati. Stražar je usekal za njo rafal, pod noge, ker višje ni smel zaradi stražarjev okoli. Rafal ji je prebil eno nogo, da ji je skoraj odpadla. Stražar jo je poskušal za roke odvleči k jami, vendar se je v grozi in sramu divje otepala. Potem jo je ujel za noge in jo odvlekel do brezna ter jo prevalil vanj. Za njo je poslal rafal s šmajserjem, tako v prazno, da je utihnila. Zanima me, kakšno srce imajo tisti mladi Slovenci, ki se lahko po vsem tem čutijo zavedne komuniste.

(Foto: iStock)

Število žrtev na teharskem območju se giblje med 4 do 6 tisoč in več
V kletnih prostorih so ponoči streljali in klali. Tod je bilo vgrajenih tudi več mesarskih kavljev, na katere so obešali žive, da so počasi umirali. Dojenčke so polagali na voz “platonar” in so bili čez dan izpostavljeni soncu, ponoči pa nočnemu hladu. Jok je utihnil po dveh dneh. Otrokom so pred smrtjo rezali ude, da so njihovi kriki strahotno vplivali na matere, zaprte v bližini.

Gospa Planinšek, lastnica hiše in njiv na levi strani ceste Zg. Hudinja – Dobrova, je šla poleti 1945 na svojo njivo pod hišo okopavati krompir. Njiva je bila preplavljena s krvavo tekočino. Planinškova se je odločila, da na tej njivi ne bo nikoli več pridelovala hrane za ljudi. Njivo so spremenili v travnik.

Brezmočni ljudje so se lahko obrnili po pomoč le k tedanji oblasti, Italijanom. Konkreten primer: na Brezovici pri Ljubljani je skupina partizanov ponoči vdrla v hišo družine Mravlje, ker oče ni hotel pustiti svojih sinov v gozd. Sin, ki je s prvega nadstropja slišal pobijanje v pritličju, je prestrašen odprl okno in začel klicati Italijane na pomoč. Ti so prišli šele zjutraj. Ta primer ponazarja, da ne gre za načrtno sodelovanje.

[Besedilo je sestavljeno iz odlomkov iz knjige “Komunistični zločini na Slovenskem, 2. del”, katere avtor je Ivo Žajdela.]

Damjan Likar