Levičarji bi nam uvedli univerzalni temeljni dohodek, toda kdo ga bo plačal? V Sloveniji bi nekateri do smrti živeli na račun davkoplačevalcev

Foto: STA.

Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je ena glavnih idej levičarskih socialistov, s katero se bo očitno ukvarjala Evropska unija na začetku leta 2017. Finska je s 1. januarjem kot prva evropska država začela izvajati socialni poskus z univerzalnim temeljnim dohodkom, saj bo dve leti vsak mesec 2000 naključno izbranim brezposelnim osebam na račun nakazovala po 560 evrov, tudi če bodo v tem času dobile delo. Nekaj podobnega so lani ljudje zavrnili na referendumu v Švici, kjer imajo najbolj neposredno demokracijo, svoje ideje o UTD pa imajo tudi na Nizozemskem in na Škotskem. Odločitev mestnega sveta v Glasgowu, da tudi sam pripravi pilotni projekt, močno odmeva v Veliki Britaniji, kjer so konservativni mediji sila skeptični in idejo zavračajo kot tragično zavajanje javnosti s strani libertarcev ter opozarjajo, da bi lahko to pripeljalo do finančnega zloma države. Britanski socialisti v resnici iščejo rešitve za neproduktiven sistem trenutnih socialnih ugodnosti, ob tem pa igrajo na noto sočutja.

Univerzalni temeljni dohodek je v Evropi in po svetu žgoča tema že več let, največje pozornosti javnosti pa je bila deležna v lanskem letu, ko so o njej na referendumu kot v prvi državi na svetu odločali v Švici in ga s 75 odstotki  tudi gladko zavrnili. Eden izmed pobudnikov referenduma, Enno Schmidt, je predlagal, da bi vsak švicarski državljan, ne glede na svoj socialni status v družbi, od države prejel 2500 frankov mesečno. Švicarska vlada je bila proti takšni ideji, a ker imajo v Švici neposredno demokracijo, kjer opozicijo vladi predstavlja ljudstvo samo, je šla ideja na referendum. Švicarji so modro ugotovili, da se državi to preprosto ne izplača, saj bi se poraba državnega denarja za socialno varstvo zvišala z 19,4 odstotka na 33 odstotkov državnega BDP-ja, zato so odločno nasprotovali.

Da se vračajo v socializem, morajo poslušati tudi politiki na Finskem, ki so se odločili naključno izbrati dve testni skupini po 2000 brezposelnih, starih od 25 do 58 let, ki jim bodo vsak mesec nakazovali po 560 evrov. Na takšen način namerava vlada zmanjšati stopnjo brezposelnosti, ki na Finskem znaša dobrih osem odstotkov. Načrtujejo, da bi z UTD zmanjšali revščino v državi in se izognili birokratskim postopkom. Nasprotniki finski vladi očitajo, da eksperiment v nobenem primeru ne bo pokazal pravih rezultatov, saj so izbrali samo eno skupino ljudi, brezposelne, medtem ko je ideja Univerzalnega temeljnega dohodka ravno v tem, da ga prejme vsak državljan, ne glede na osebni dohodek.

Se od propadlih socialističnih eksperimentov tipa Jugoslavija res nismo naučili ničesar?
Takšen poskus bi bil torej merodajen le, če bi šlo za reprezentativen vzorec ljudi, ki po strukturi (status, starost, izobrazba, spol, dolžina obdobja brezposelnosti, premoženjski status, …) predstavljajo verodostojen odraz celotne populacije. Prav zaradi vseh teh pomanjkljivosti so predlog za uvedbo UTD volivci v Švici na referendumu zavrnili. Ideje finske vlade še najbolj spominjajo na politiko rajnke Jugoslavije, kjer je bilo “preskrbljeno za vse državljane”, četudi niso delali, dolgove takšne zgrešene politike pa zdaj samostojne republike plačujejo še danes.

Zagovorniki UTD menijo, da bi bili ljudje z njim bolj motivirani poiskati si zaposlitev. (Foto: epa)

Zagovorniki UTD menijo, da bi bili ljudje z njim bolj motivirani poiskati si zaposlitev. (Foto: epa)

Tudi na Nizozemskem se v mestih Utrech, Tilburg, Nijmegen, Wageningen in Groningen lotevajo podobnega poskusa, kjer pa bo več poskusnih skupin prejelo po 970 evrov mesečno, a pod različnimi pogoji. Nekateri bodo dobili UTD kot brezposelne osebe, ki bodo morale iskati delo, sicer bodo sankcionirane, druga skupina ljudi bo dohodek prejela brez kakršnih koli pogojev, tretja skupina pa bo prejela 125 evrov dodatka, če bo prostovoljno opravljala družbeno koristna dela. Obstaja še četrta skupina, ki pa bo morala dohodek vrniti, če bo opravljala prostovoljna družbeno koristna dela.

Tudi pri naših zahodnih sosedih Italijanih v mestih Livorno, Ragusa in Neapelj razmišljajo o ukrepu, s katerim bi najrevnejšim družinam pričeli nakazovati 500 evrov mesečno. Pilotni projekt UTD-ja pa začenjata tudi dve kanadski provinci, Ontario in Otok Princa Edvarda, zaradi česar so o tem pričeli razmišljati tudi škotski socialisti. Med britanskimi konservativci je ideja naletela na zelo buren odziv, kateremu se posmehujejo tudi vsi večji ameriški mediji, na čelu z New York Times in Washington Post

Lahovnik: Ideja o UTD je na prvi pogled čudovita. Toda kdo bo to financiral?
Ideja, ki stoji za univerzalnim temeljnim dohodkom, je na prvi pogled sicer čudovita. Če država vsakemu državljanu mesečno nakaže dovolj denarja, bo rade volje sprejel neredno, začasno, celo prekarno obliko zaposlitve, ker ob tem ne bo izgubil nobenih dohodkov z naslova socialne pomoči. Ideja je še posebej mikavna za vse tiste, ki verjamejo, da se bo v prihodnje svet robotiziral in da redne službe ne bodo več obstajale. Bodo pa po mnenju zagovornikov ljudje več tvegali pri svojih poslovnih idejah, saj jih bo še vedno ščitil UTD.

Kot nam je povedal priznani ekonomist in nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, gre sicer na prvi pogled za zelo všečno in hvale vredno idejo, ki pa postane precej manj všečna, ko se postavi vprašanje, kdo bo to financiral. “Že pokojni nobelovec Milton Friedman je lepo pojasnil, da v ekonomiji nobeno kosilo ni zastonj. UTD bi lahko bil smiseln le, če bi bila pravica časovno omejena, na primer na obdobje pol leta in če bi jo lahko vsak posameznik izkoristil samo enkrat v življenju. Drugače bi prihajalo do zlorab oziroma do zastonjkarskega učinka (free rider), ko bi nekateri posamezniki z veliko žlico zajemali socialne pravice, drugi pa bi namesto njih plačevali visoke dajatve,” trdi Lahovnik.

Namesto uvedbe UTD naj se dohodke do višine minimalnih življenjskih stroškov raje oprosti dajatev
Uvedba UTD bi torej predvsem spodbujala delovno neaktivnost, saj bi se marsikdo vprašal, ali se mu sploh splača delati in ob tem plačevati visoke dajatve državi. Lahovniku se zdi paradoksalno, da je po eni strani minimalna plača močno obdavčena, saj pri dobrih 600 evrih neto minimalne plače znaša bruto strošek za podjetje krepko preko 900 evrov, po drugi pa se išče nove koncepte z nepredvidljivimi učinki, kot je UTD. “Namesto tega naj se raje dohodke do višine minimalnih življenjskih stroškov oprosti dajatev, kar bi omogočilo povečanje minimalnih plač,” meni Lahovnik.

Večina slovenskih ekonomistov nasprotuje socialističnim idejam o univerzalnem temeljnem dohodku. (Foto: STA)

Večina slovenskih ekonomistov nasprotuje socialističnim idejam o univerzalnem temeljnem dohodku. (Foto: STA)

Politika naj se ukvarja z blaginjo državljanov, in ne z vprašljivim konceptom UTD
Zaradi uvedbe UTD bi se zelo verjetno povečala tudi siva ekonomija, saj bi se marsikomu namesto za malo plačo bolj izplačalo odločiti se za UTD in poleg tega legalno ali preko sive ekonomije tržiti svoje storitve, še opozarja naš sogovorec. Nekateri promotorji tega koncepta v Sloveniji menijo, da je njihova ustavna pravica, da doživljenjsko prejemajo različne podpore in subvencije, pri čemer pa pozabljajo, da nobeno kosilo ni zastonj in da te podpore nekdo plačuje v obliki davkov in prispevkov. Ne čudi torej, da idejo najbolj podpirajo v liberalce preoblečeni politiki iz bivšega sistema in njihovi ideološki nasledniki, kot so tisti iz Združene levice. Naj spomnimo, slednji o UTD menijo, “da se je o njem treba pogovarjati, hkrati pa njegovo načelo – zagotavljanje dohodkov za dostojno življenje – uveljaviti v našem sistemu socialnih prejemkov”.

Kot pravi Lahovnik, je večji problem od vprašanja UTD ta, da danes minimalna neto plača  v Sloveniji komajda pokriva minimalne življenjske stroške in da se niti s povprečno plačo in polno delovno dobo ne da doseči pokojnine, ki bi presegala prag revščine. Marsikdo, ki se je v zadnjem obdobju upokojil, je doživel šok, ko je prejel prvo pokojnino. V zadnjih letih so se namreč pogoji upokojevanja močno poslabšali.

“Vzemimo primer, da se upokoji nekdo, ki ima polnih štirideset let delovne dobe, v kateri je prejemal povprečno slovensko plačo. Njegova pokojnina ne bo zadoščala niti za kritje nujnih življenjskih stroškov in bo pod pragom revščine. Mesečni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je lani znašal 596 EUR. Z minimalno plačo pa je mogoče doseči pokojnino, ki je le malo višja od socialne pomoči. Bolje bi bilo, da bi politika posvetila več časa temu vprašanju in manj nedodelanim in vprašljivim konceptom, kot je UTD,” še dodaja Lahovnik.

Luka Svetina