Jorg Hodalič iz podjetja E-net okolje je tisti ekolog, ki je leta 2011 za vrhniško podjetje Kemis pripravil poročilo o vplivih na okolje, na podlagi katerega je omenjeni industrijski obrat lahko pridobil okoljevarstveno dovoljenje Agencije RS za okolje (ARSO) za nemoteno delovanje. V torek smo na portalu Nova24TV že zapisali, da po požaru v tovarni, ki je botroval svojevrstni ekološki katastrofi, saj se je v ozračje sprostilo na stotine nevarnih kemičnih snovi, med okoliškimi prebivalci vlada velik odpor do Kemisa in strah pred tem, kaj vse so v dneh po nesreči vdihavali in kako bi to lahko dolgoročno vplivalo na njihovo zdravje. Prav tako so v smeri Hodaliča in ARSO leteli očitki, da pri pripravi poročila oziroma dovoljenja niso predvideli, kaj bi se v Kemisu zgodilo, če bi prišlo do požara oziroma kaj bi lahko zagorelo. Odkar so informacije prišle v javnost, pa je le težko razumeti, kako je mogoče, da ministrstvo za okolje in prostor v svoji uredbi iz leta 2015 na seznam industrijskih obratov večjega ali manjšega tveganja ni uvrstilo ne Kemisa, ne kateregakoli drugega strupenega kemičnega obrata na Vrhniki. Hodalič, ki smo ga obiskali v njegovem podjetju, zdaj trdi, da to ni bilo potrebno, saj v skladu z evropsko zakonodajo Kemis pač ni nevaren industrijski obrat. Vsaj ne bi smel biti – če bi njegovo vodstvo delovalo po pravilih.
Naj spomnimo. Kot je v Sloveniji praksa, mora podjetje, tj. investitor, izbrati ekološkega strokovnjaka, ki zanj pripravi poročilo o morebitnih vplivih na okolje, na podlagi katerega ARSO nato izda okoljevarstveno dovoljenje, ali pa tudi ne. V primeru Kemisa se je to zgodilo brez zadržkov in pripomb na poročilo Jorga Hodaliča, z drugimi besedami, strokovnjaki na ARSO so presodili, da dejavnost, ki jo je na območju Vrhnike opravljal Kemis, v nobenem pogledu ni bila sporna. Po mnenju tamkajšnjih opozicijskih svetnikov so zato za požar posredno odgovorne tudi podpisnice dovoljenja, Marija Lanišek, Petra Ulamec in direktorica Ingrid Turk. Poročali smo, da se niti na ARSO niti v podjetju E-net okolje ne čutijo krive za nesrečo v Sinjih Goricah. Oboji s prstom kažejo v smeri Kemisa in njegovega vodstva.
Če bi Kemis delal v skladu z zakonodajo, do nesreče ne bi prišlo
Kot nam je v torek povedal Jorg Hodalič, se v Kemisu zagotovo ni delalo tako, kot je bilo to določeno v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem, saj bi drugače le stežka prišlo do takšnega požara in posledično gostega črnega dima, ki se je valil na zahod proti Stari Vrhniki in Zaplani. “Sicer lahko samo predvidevam, saj nismo inšpekcija, toda ni se delalo po pravilih. Kaj je krivo, ne vem, morda malomarnost,” se sprašuje Hodalič, ki trdi, da v Kemisu niso imeli t. i. požarnega čuvaja 24 ur na dan, do požara pa je prišlo, ko tam ni bilo nikogar.
Hodalič sicer meni, da nesreča v Kemisu niti približno ne bi bila tako odmevna, če bi zagorelo podnevi, a ker je se je to zgodilo v večernih urah, je vse skupaj izgledalo “zelo grdo”. “Glede na pridobljeno dokumentacijo pa je tako pač treba zaupati požarnim elaboratom, čeprav se lahko vprašamo, kako je bil objekt v resnici vzdrževan in upravljan, kje so bile nadzorne kamere, kje so bili javljalci požara. Teh podatkov nimam.” Kemis je namreč vmes še dvakrat spremenil svoje okoljevarstveno dovoljene, a pri pripravi osnutkov predlogov za spremembe Hodalič ni sodeloval.
Bizarno: Skladiščili preko 400 vrst nevarnih odpadkov, a niso bili uvrščeni med obrate s stopnjo tveganja
Zanimivo je, da Kemis nikoli ni spadal med t. i. Seveso obrate, kjer se skladiščijo velike količine nevarnih odpadnih snovi. Takšnih obratov je v Sloveniji kar nekaj; po uradno dostopnih podatkih v Registru obratov, na podlagi 19. in 29. člena Uredbe o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic (Uradni list RS, št. 22/16) ter 104. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06-ZVO-1-UPB1, 49/06-ZMetD, 66/06-odl.US, 33/07-ZPNačrt, 57/08-ZFO-1A, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15 in 30/16) z dne 17. aprila 2017, je takšnih obratov večjega ali manjšega tveganja kar 62.
Med industrijske obrate večje stopnje tveganja so uvrščeni tudi številni kemični obrati, kot so Talum v Kidričevem, Atotech v Podnartu, Helios v Domžalah, Fenolit v Borovnici in Melamin v Kočevju. Na seznamu najdemo tudi kemične obrate z manjšo stopnjo tveganja, kot so Eurosol na Jesenicah, Cinkarna Celje, TKK v Srpenici in Swatycomet v Mariboru.
Najhujša tovrstna nesreča doslej se je zgodila v Indiji
Kot nam je razložil Hodalič, ARSO status Seveso obrata dodeli v skladu z evropsko direktivo Seveso II. Direktivo so poimenovali po katastrofi v italijanskem mestecu Sevesu. Šlo je za industrijsko nesrečo, ki se je zgodila 10. julija 1976 okoli 0.37 ure v kemičnem obratu, približno 15 km (9,3 milje) severno od Milana v Lombardiji. Povzročila je najvišjo znano izpostavljenost 2,3,7,8-tetraklorodibenzo-p-dioksinu (TCDD) na tem območju, ki je privedla do številnih znanstvenih študij in standardiziranih industrijskih varnostnih predpisov.
Ekologom je zelo dobro znana tudi prva takšna nesreča, ki je dosegla “svetovno slavo”, zgodila pa se je v noči iz 2. na 3. december leta 1984 v Bhopalu, v tovarni pesticidov Union Carbide India Limited (UCIL), v Madja Pradeš v Indiji. Izpustu strupenega plina metil izocianata in drugih kemikalij iz tovarne je bilo izpostavljeno več sto tisoč ljudi, zato Bhopalska nesreča še danes velja za najhujšo industrijsko nesrečo na svetu.
Kaj so počeli v Agenciji RS za okolje, da so Kemisu kar dve leti “pacali” okoljevarstveno dovoljenje?
Nazaj k Jorgu Hodaliču – njegovo podjetje torej navkljub nekaterim drugačnim navedbam v posamičnih slovenskih medijih ne sprejema odločitev, kateremu industrijskemu obratu se bo podelilo okoljevarstveno dovoljenje in status kakšnega obrata mu bo dovoljen. Njegovo podjetje zgolj pripravi poročilo, ki ga mora ARSO po svoji dolžnosti pregledati in ga bodisi sprejeti, bodisi zavrniti ter zahtevati popravke. Tako je Hodalič s sodelavci tudi leta 2011 v zadevi Kemis pripravil dokumentacijo za ARSO, ta pa je nato potreboval kar dve leti, da je vrhniškemu kemičnemu obratu dejansko podelil okoljevarstveno soglasje. Takšni postopki so dolgotrajni in pač terjajo svoj čas, so nam danes povedali v agenciji. Glede na to, da na Hodaličevo poročilo niso imeli pripomb, je res skrajno zanimivo, kaj neki so torej počeli dve leti.
Zakoni se bodo zaostrili, a ne zaradi Kemisa, temveč zaradi nove evropske direktive
Kot smo že poročali v torek, so opozicijski mestni svetniki na Vrhniki opozarjali predvsem na to, da bi moralo biti v agencijski uredbi (pa tudi že v poročilu Jorga Hodaliča) zapisano, kaj se lahko zgodi v primeru požara oziroma kaj lahko zagori. Toda Hodalič pravi, da to po trenutni metodologiji ni potrebno. Na naše vprašanje, če meni, da bi to vendarle moralo biti potrebno in če smo se kaj naučili iz katastrofe v Kemisu, pa Hodalič odgovarja pritrdilno. “A ne zaradi Kemisa, temveč se uredba spreminja zato, ker se je spremenila tudi direktiva za presojo vplivov!”
V torek smo tudi poročali, da so nam številni gasilci potrdili, da so se v Kemisu kopičile večje količine strupenih, vnetljivih snovi, zaradi česar bi lahko prišlo do eksplozije v masi in posledično do katastrofe, saj bi bilo lahko tudi 200 mrtvih. Hodalič razmišlja, da so bila v Kemisu potemtakem verjetno prisotne večje količine topil. “A premalo vem o tem. Potrebno je zaupati gasilcem. Mi smo zgolj pripravili osnovo za presojo, odločitev pa je sprejel ARSO.” In tu se po njegovih besedah njegova odgovornost tudi konča.
Hodalič posebej poudarja, da je Kemis veliko okoljevarstveno dovoljenje pridobil leta 2013, že prej pa je imel drugo, manjše dovoljenje po 82. členu okoljevarstvenega zakona. Obstaja več manjših dovoljenj, štiri glavna pa so dovoljenje za hrup, za vodo, za zrak ali za odpadke. Hodalič ugiba, da bi utegnil Kemis že prej imeti vse štiri. Povedal je še, da direktorja Emila Nanuta pozna in se mu je vedno zdel zelo korekten pri svojem delu, čeprav si ni upal zanikati, da ne bi v Kemisu na skrivajo delovali tudi na črnem trgu.
“Preden ne bodo analize narejene, si nič ne bi upal reči, je pa tu že prej dolga leta obstajala zelo umazana industrija usnja, s težkimi kovinami in drugimi kemikalijami, ki so jih uporabljali za strojenje kož, saj je bila na Vrhniki svoj čas največja strojarna kož v Evropi. Že takrat se je na veliko zastrupljal zrak in voda, resne kontrole standardov niso obstajale. Se moram strinjati s profesorjem Tomanom, da se na črnem trgu še danes kupujejo večje količine pesticidov, ki se nato potresajo,” možnosti umazanih poslov ne izključuje naš sogovorec.
Hodalič trdi, da nesreča ni bila tako nevarna, toda gasilci vseeno bolehajo na dihalih
Hodalič vseeno meni, da stvar še zdaleč ni tako tragična, kot je morda izgledalo na prvi pogled. “Menim, da iz tovarne ni ušlo toliko nevarnih snovi, kot bi radi prikazali nekateri. Dioksini bi bili lahko najbolj nevarni!” Naj ob tem dodamo, da bi zadnje Hodaličeve besede le s težavo potrdili, saj smo od preverjenih virov izvedeli, da več gasilcev boleha na dihalih, zaradi česar so morali zdravniško pomoč poiskati na Golniku, kjer pa jim v resnici kaj dosti niso mogli pomagati. Od vrhniških gasilcev pa smo v torek prejeli najnovejšo informacijo, da je država klonila pod pritiski in bo zdaj ljudskim herojem vendarle priskrbela neko obliko nujno potrebne rehabilitacije.
Za konec še povezave z Magno Steyr, za katero je Hodalič prav tako izdelal poročilo o vplivih na okolje. Pisali smo, da je Požareport poročal, da je poročilo zelo pomanjkljivo, a je Hodalič za Nova24TV to zanikal. “Zgodba Magne in Kemisa je popolnoma drugačna, zato se ju ne da primerjati. V primeru Magne Steyr gre za popolnoma drugo dejavnost, drugi požarni sistem, čisto druge snovi in drugo konstrukcijo objekta. Nočem se dotikati primerjav, ker so nestrokovne, nekorektne in zlonamerne,” je oster do svojih kritikov, zlasti Bojana Požarja.
L. S.