Čeprav je le droben kotiček na Arktiki, je Otok princa Leopolda eden najpomembnejših v kanadskem otočju, ki gostijo številne kolonije morskih ptic. Površino otoka skoraj v celoti sestavljajo klifi, zato se ta morda od daleč na videz zdi hladen in brez življenja.
Kljub temu da je otoček velik le 65 kvadratnih kilometrov, velja za največje zbirališče kolonij morskih ptic. Tony Gaston, zdaj upokojenec, ki je na otoku delal od leta 1975, pravi: “Na dober dan so na otoku vse večje arktične vrste ptic – na svetu verjetno ni lepšega razgleda od tega.” Po njegovem odhodu je otok v rokah drugih oskrbovalcev.
Na tisoče jat
V maju in juniju otok ‘gosti’ približno 200 tisoč parov ptic – med poletjem je otočje tako polno zasedeno, ptice so praktično povsod (celo v vodi – in to navkljub izredno nizkim temperaturam!). Do otoka je mogoče priti le s čolnom ali manjšim letalom – ptičje ‘pribežališče’ je namreč kar 3200 km oddaljeno od Toronta.
Raziskovalci se na otok odpravijo poleti
V poletnih mesecih se za otok poleg ptic zanimajo tudi raziskovalci, ki se tja odpravljajo že zadnjih 40 let. Kljub temu da je otok od najbližjega industrijskega centra oddaljen nekaj tisoč kilometrov, pa strupene snovi, kot je na primer živo srebro, še vedno najdejo pot do tu – po vodi. Problematične snovi se tako kaj hitro vsrkajo v rastlinje in ostalo hrano za ptice, ki so na strupeno hrano še posebej občutljive.
Da bi poglobili svoje znanje o pticah, morajo znanstveniki preučiti tudi njihova jajca. Na otoku, ki ga po večini sestavljajo klifi, je to precej težka naloga. Birgit Braune, znanstvenik iz Kanade, je povedal: “Dobiti jajca na tem otoku je zelo zahtevno; ker na klife ne moremo sami, je za to potrebno najeti posebne plezalce, ki si pri podvigu pomagajo z vrvmi.”
Dodal je tudi, da se morajo plezalci izziva lotiti počasi in taktično – ne smejo namreč povzročiti prevelikega ‘opustošenja’ in preplašiti ptic, poleg tega pa je potrebno paziti, da se kamenje pod njihovimi nogami ne začne krušiti.
S. E.