Foto-dokaz: Marine Le Pen ni francoska patriotka – ujeta z rdečo zvezdo, srpom in kladivom

Foto: blog Antona Shekhovtsova

V začetku leta 1980 je belgijski povojni neofašistični ideolog Jean Thiriart zapisal, da si želi biti priča evro-sovjetskemu imperiju, fašističnemu-komunističnemu super stanju, ki bi se raztezalo od Vladivostoka do Dublina. Verjel je, da bi Moskva “naredila Evropo evropsko” kot nasprotje amerikanizirani Evropi, zatorej je bil tudi pripravljen na “skupno sodelovanje” s Sovjetsko zvezo. Za “skupno sodelovanje” ni bil tujec, saj je služil v Waffen SS-u leta 1940 in bil obsojen zaradi kolaboranstva s tretjim rajhom po vojni, leta 1980 pa je prisegel zvestobo drugačnemu totalitarnemu režimu: “Jaz bom potem prvi, ki bo dal rdečo zvezdo na svojo kapo. Sovjetska Evropa da, brez zadržkov.”

Thiriartove sanje se niso nikoli uresničile, vendar pa ima veliko privržencev, ki bi lahko sodelovali z avtoritarnim režimom Vladimirja Putina, in menijo, da bi tudi lahko naredili “Evropo evropsko”. To so predvsem skrajno-desničarski aktivisti in politiki, ki vidijo v Putinovi Rusiji “branik tradicionalnih vrednot” in “žarek upanja” v njihovem boju proti liberalizmu in združeni Evropi, piše Anton Shekhovtsov na svojem blogu.

Nacionalistična gibanja so nevarna za enotnost držav
Putinov režim, v nasprotju, ‘uporablja’ njegove prave skrajne zaveznike, da bi oslabili Evropsko unijo in ogrozili socialni mir v evropskih družbah. Putin se namreč dobro zaveda, da so nacionalistična gibanja nevarna za socialno in politično enotnost države, njegov režim pa zatira ne le demokratične opozicije v Rusiji, temveč tudi ultra-nacionalistična gibanja, ki nelojalno ‘napadajo’ uradno Moskvo. Temu v prid priča tudi dejstvo, da je Putin pozval ruske nacionaliste, naj ne pozabijo, da je “bila Rusija oblikovana posebej kot multi-etična in multi-konfesionalna država”, to pa je podkrepil s tem, da bi vsak nacionalizem v Rusiji uničil ruski “genetski kod”. Zdaj pa bi Moskva lahko cinično politično, medijsko in morda celo finančno podprla ultra-nacionalistične stranke, da bi v nekaterih evropskih državah prišle na oblast, s tem pa bi ogrozila evropsko enotnost. Prav tako bi bile države posledično bolj dovzetne za korupcijo ruskih oligarhov, ki bi prispevali k socialni neenotnosti in škodili položaju Evrope v svetovni konkurenci velesil, kot so ZDA, Kitajska in Indija.

Anton Shekhovtsov piše, da če bi evropske skrajne desne stranke razumele, da Evropa dolguje velik del svojega močnega mednarodnega položaja zahodni enotnosti, bi se vzdržali vsaj tega, da se imenujejo “patriotske”, saj patriotizem nima ničesar opraviti s samomorilskimi poskusi, da sam sebi pljuvaš v skledo ali pa si spodnašaš tla pod nogami. Vendar pa se mu zdi, da si naivne samooklicane “patriotske” politične sile, kot so Svobodnjaška stranka v Avstriji, Severna liga v Italiji, Napad v Bolgariji, Alternativa za Nemčijo in Nacionalna fronta Marine Le Pen, implicitno prizadevajo, da ogrozijo varnost Evrope in jasno pokažejo, da to delajo kot uslugo za avtoritarno kleptokracijo Putina.

Le Penova večkrat letela v Moskvo, tam je dobila tudi več milijonov evrov posojila
Decembra 2016 je avstrijska Svobodnjaška stranka celo podpisala sporazum o koordinaciji in sodelovanju s Putinovo stranko Združena Rusija, medtem ko je Severna liga letošnjega marca podpisala podoben, vendar manj obsežen sporazum o koordinaciji z isto rusko stranko. Prav tako je v Moskvo večkrat, vse od leta 2013, odpotovala Marine Le Pen, ni pa skrivnost, da je njena Nacionalna fronta pridobila več milijonov evrov posojila iz banke First Czech-Russian Bank, ki je v lasti enega od poslovnežev iz ožjega Putinovega kroga.

Njene poglede na mednarodne odnose narekuje Kremelj
Marine Le Pen v svoji predsedniški video kampanji trdi, da želi, da bi “Francozi svobodno živeli v samostojni Franciji”, vendar pa njena zunanja politična usmeritev kaže, da je pripravljena, tako kot Thiriart pred njo, da bi bila Francija odvisna od Rusije. Vse od leta 2013 naprej je očitno, da so njeni pogledi na mednarodne odnose, zlasti tiste, ki so povezani z Rusijo, vodeni s pozicije Kremlja. Na primer, junija 2013 je med svojim obiskom v ukrajinskem mestu Sevastopol – ko še ni bila povezana z Rusijo – podprla pridružitveni sporazum med Ukrajino in Evropsko unijo, vendar, ko je istega meseca nekoliko kasneje odletela v Moskvo na svoj prvi obisk, je preklicala približevanje Ukrajine Evropski uniji, prav tako je glasovala proti pridružitvenemu sporazumu v Evropskem parlamentu. Ker je Le Penova nadaljevala s srečanji z moskovskimi uradniki na redni osnovi, ni potem nikoli prišla v navzkriž s Kremljem – niti glede represije, ki jo Putin izvaja nad domačo demokratično opozicijo, niti glede ruske invazije nad Ukrajino in celo glede podpore Moskve morilskemu režimu Bašarja al Asada ne.

Raje lepo tiho, pa morda pade še kakšen evro …
Prav tako ni ne zanikala in ne potrdila dezinformacije iz Moskve, da je Le Penova plačala svoj dolg do Kremlja – raje sledi ruskim ‘pravljičarjem’, saj upa, da bo tako imela stalno rusko finančno podporo. Očitno je, da Le Penova nima lastnih pogledov na mednarodne odnose, pa tudi samospoštovanja ne. Že leta 2011 je sicer želela spoznati koga iz ruske elite, vendar je ni nihče od visokih ruskih uradnikov takrat želel povabiti v Moskvo, saj je Kremelj čakal na izid predsedniških volitev v Franciji leta 2012. Ruske oblasti so si želele imeti dobre stike tako s Françoisom Hollandeom kot tudi z Nicolasom Sarkozyjem. Naposled pa je Kremelj le povabil Le Penovo in tako pokazal politično podporo njej, a šele takrat, ko je predsednik Hollande kritiziral Putina junija 2012 in njegovo podporo Asadu. To je bil trenutek, ko se je Kremelj odločil za “grdo” igro s Francijo, da destabilizira socialni mir v državi, in začel graditi stike z Nacionalno fronto.

Toda leta 2016 je Le Penova padla v nemilost Kremlja, Nacionalni fronti namreč ni uspelo pridobiti še enega posojila od First Czech-Russian Bank, ker je šla ta banka ravno leta 2016 v stečaj. Poleg tega so se začele tudi težave z ruskimi agencijami, ki so upravljale pogodbe te banke v stečaju. In prav te agencije zdaj grozijo Nacionalni fronti, naj vrne posojila, v nasprotnem primeru jih bodo izterjali po sodni poti. Glede na to, da so tovrstne agencije institucije pod državnim nadzorom, je tako rekoč nepredstavljivo, da stvari okrog Nacionalne fronte niso bile usklajene z državnimi organi, piše Le Monde. 

Po očitnem vmešavanju Moskve v predsedniške volitve v ZDA lansko leto, so evropske družbe postale mnogo bolj pozorne do poskusov Kremlja, da bi vplival na politične procese na Zahodu. Francija je v tem primeru ‘komaj’ izjema.

Marjanca Scheicher