Koalicijske sile pod vodstvom ZDA zanikajo, da podpirajo Islamsko državo v Siriji

Obtožbe turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, da koalicijske sile pod vodstvom ZDA podpirajo teroristične skupine v Siriji, so za ZDA smešne. Zanikajo podporo džihadistični Islamski državi (IS) ter kurdski Stranki demokratične unije (PYD) in njenemu oboroženemu krilu YPG.

Erdogan je povedal, da se koalicijske sile ne držijo svojih obljub. To je poudaril ob pogovoru z gvinejskim predsednikom Alphom Condejem, ki je bil na obisku v Ankari.  Namesto da bi podprle Turčijo, “podpirajo vse teroristične skupine – YPG in PYD, pa tudi IS,” je dejal Erdogan in zagotovil, da bo Turčija kljub temu nadaljevala svojo pot. Zatrdil je, kot poroča STA, da lahko Turčija za omenjene obtožbe predloži tudi dokaze – fotografije in video posnetke. Tiskovni predstavnik State Departmenta Mark Toner je obtožbe zavrnil kot smešne ter poudaril, da zanje ni podlage.

ZDA sodelujejo s kurdskimi uporniki v Siriji, Turčija pa trdi, da so povezani s Kurdsko delavsko stranko, ki je prepovedana. Turčija je od konca avgusta dejavna na severu Sirije, kjer se po lastnih navedbah bori proti IS in kurdskim milicam. V operaciji je bilo doslej ubitih najmanj 37 turških vojakov.

Erdogan je, kot poroča STA, Zahod že novembra med obiskom v Pakistanu obtožil, da podpira Islamsko državo  v Siriji. EU je po šoku, ki ga je leta 2015 doživela zaradi navala migrantov in beguncev na svoje meje, marca dosegla dogovor s Turčijo o upravljanju migracijskih tokov in jih s tem zajezila, a problem ni rešen. Odnosi med EU in Turčijo so napeti, glede prišlekov pa ni soglasja niti med članicami. Članice EU so v letu 2015 prejele več kot  1,2 milijona prošenj za azil. Množica ljudi je z Bližnjega vzhoda do Afrike bežala proti osrčju Evrope prek Sredozemlja in Italije ter prek Egejskega morja in Grčije, nato pa naprej po takoimenovani balkanski migrantski poti. Navalu tudi v začetku leta 2016 ni bilo videti konca. Številni državljani so ukrepanje EU v migrantski krizi spremljali z nejevoljo in tudi zaradi tega je Bruselj 18. marca s Turčijo sklenil dogovor o upravljanju migracijskih tokov.

Turčija se je zavezala sprejeti vse migrante, ki prihajajo z njenega ozemlja na grške otoke, EU pa k preselitvi toliko sirskih prosilcev za azil neposredno iz Turčije v države članice, kolikor jih bo nezakonito prišlo v Grčijo.Turčiji sta bili v zameno obljubljeni milijardna finančna pomoč in vizumska liberalizacija. Dogovor je povzročil velik upad ilegalnih prihodov na ozemlje unije. A vse od njegovega sprejetja je med Brusljem in Ankaro škripalo, še posebej po poskusu državnega udara v Turčiji 15. julija.

V EU so kritizirali turške čistke po puču – aretiranih ali odpuščenih je bilo okoli 100.000 ljudi, v Ankari pa so po drugi strani Evropejcem očitali, da niso obsodili pučistov. Ankara je poleg tega izražala nezadovoljstvo, češ da se marčni dogovor ne uresničuje, ker ni ne vsega obljubljenega denarja ne odprave vizumov. V Bruslju so ji odgovarjali, da mora tudi sama izpolniti pogoje. Besedni obračun se je zaostril, ko je Evropski parlament 24. novembra sprejel nezavezujočo resolucijo, ki zaradi nedemokratičnih ukrepov v Turčiji poziva k zamrznitvi turških pristopnih pogajanj – članice se za to večinoma niso zavzemale, pri tem je vztrajala le Avstrija. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je v odgovor na resolucijo zagrozil, da bo migrantom, med katerimi je samo Sircev v Turčiji okoli tri milijone,  odprl turške meje. Kasneje je izjavil, da ima Ankara tudi druge alternative EU in ni pozabil spomniti, da Turki že 53 let čakajo, da jim Bruselj odpre vrata.

Turški predsednik Erdogan si morda prav zaradi močnejše pozicije lahko občasno privošči izjave, ki delujejo že kot izsiljevanje EU. Poleg tega Turčija dejansko ne potrebuje vizumske liberalizacije, podobno velja za pristopna pogajanja z EU. “Turčija že toliko let čaka v čakalnici na članstvo v EU, da ji nekaj let gor ali dol ne pomeni nič.  

Branka Jurhar