“Muslimanske ženske nosijo hidžab, ker jim je tako zaukazal Alah.” Je to način osvobajanja ali zatiranja muslimanskih žensk? Še manj kot 50 let nazaj so se ženske po Iranu sprehajale v krilih in svobodno kazale svoj obraz, danes pa je zgodba povsem drugačna.
Med muslimanskimi pokrivali žensk so številne različice – od naglavnih rut za prekrivanje las in vratu pa vse do burke, ki prekriva celotno žensko telo in za oči pušča le kos mrežice, skozi katero ženska vidi v svet, nje pa se ne da prepoznati.
“Moški so nadrejeni ženskam, ker je Bog odlikoval ene bolj kot druge …”, “Vaše žene so vaše njive, pojdite k vašim njivam, kadar hočete!” (odlomki iz slovenskega prevoda Korana)
Še pred manj kot petdesetimi leti v mini krilih, danes pa …
Spremembe v islamski kulturi oblačenja so bile posledica srečanj zahodnega in islamskega sveta v devetnajstem stoletju. Pred tem je bila islamska oblačilna kultura stroga in jasna, tako za moške kot za ženske. Počasno mehčanje strogih pravil se je stopnjevalo šele v prvi polovici dvajsetega stoletja, ko se je v tradicionalne muslimanske obleke počasi začela vrivati zahodna moda, ki je dopuščala več odprtosti in svobode.
Okoli leta 1930 so bili nekaterim ženskim oblačilom dodani žepi in drugi dodatki, vse manj so se oblačile v zaprte črne plašče. Šele okrog leta 1970 so se pri ženskih oblekah začeli pojavljati tudi vzorci, različne barve in prijaznejši materiali. Postopno rahljanje pravil oblačenja je prišlo do te mere, da so bile ženske v Iranu in drugih perzijskih državah pred islamsko revolucijo na pogled že podobne ženskam na Zahodu.
Podobno zgodbo srečamo v Afganistanu, preden so državo prevzeli talibani, ki so zatiranje žensk povsem zaostrili. Pred tem so se ženske lahko izobraževale, nosile krila, se svobodno sprehajale po ulicah in družile z moškimi. Zdaj je tudi pri njih zgodba drugačna.
“Pokrivajo se, ker jim je tako zaukazal Alah”
Na spletni strani veraislam.si ponujajo številne odgovore na dileme in vprašanja glede verskih običajev, tradicij in navad. Na vprašanje, zakaj morajo muslimanke pokrivati svoje glave, odgovarjajo: “Odgovor na to vprašanje je zelo preprost – muslimanske ženske nosijo hidžab (pokrivajo glave in telo), ker jim je tako zaukazal Alah.”
“In reci vernicam, naj povesijo pogled in zakrijejo sram, naj ne razkazujejo okrasja, razen tistega, ki je »običajno« na očeh, naj oprsje zagrnejo s šalom in naj ne razkazujejo okrasja nikomur, razen svojim soprogom ali sinovom svojih soprogov, /…/ služabnikom, ki nimajo več moških potreb, ali otrokom, ki ne vedo nič o ženski goloti. Naj ne udarjajo s stopali, da ne bi pritegnile pozornost na nakit pod obleko.” (v Koranu o oblačilnem kodu)
Islam je znan po močni patriarhalni ureditvi, ki omogoča določitev očetovstva in dedičev, ob tem pa skrbi za nadzor ženske spolnosti oziroma čistosti v družini. Nič ni bolj prekletega kot obtožba prešuštva domače žene. Zvestoba svojemu možu naj bi bilo najpomembnejše vodilo muslimanske ženske. Velja namreč pravilo, da so ženske v osnovi skušnjavke in da moški ni nikoli pobudnik za prešuštvo.
Če nadaljujemo z branjem Korana, zasledimo: “Pravice in dolžnosti žensk so enakovredne tistim, ki jih imajo moški, ni pa nujno, da so enake. Razlikovanje med njimi je nekaj povsem jasnega, saj sta tudi moški in ženska med seboj različna …” Neenakost je torej povsem normalna, takšen obraz pa kaže tudi praksa.
Najbolj opevana med pokrivali: hidžab in burka
Hidžab (arab. Hagab) pomeni zastreti, prikriti, zakriti, ločiti, osamiti. V osnovi pokriva glavo in vrat, obraz pa načeloma ostaja odprt. Kljub temu da lahko pušča del obraza odkritega, pa ima nošenje hidžaba tudi svoje pogoje:
Prvi pogoj so deli telesa, ki morajo biti pokriti, drugi pogoj je ohlapnost oblačil. Obleke morajo biti tako ohlapne, da ne odslikavajo oblike ženskega telesa. Eden izmed zaželenih načinov pokrivanja oblike telesa je nošenje plašča po vrhu navadnih oblačil. Toda če so obleke dovolj ohlapne, nošenje plašča ni potrebno.
Nošenje hidžaba v Sloveniji interpretiramo kot izraz verske svobode. To pomeni, da slovenska zakonodaja dovoljuje, da so ženske na fotografijah za osebne dokumente pokrite.
Tretji pogoj je debelina. Obleka mora biti tako debela, da ne razkriva barve kože in ne oblike telesa, na splošno mora biti spodobnega videza in ne sme privlačiti moške pozornosti. Ne sme biti svetleča in bleščeča tako, da vsakdo opazi obleko in žensko.
Ženske se ne smejo oblačiti v podobna oblačila kot neverniki. Oblačila morajo biti skromna, ne pretirano razkošna in prav tako ne pretirano oguljena z namenom, da bi drugim zbujala občutek občudovanja ali sočustvovanja.
Burka (tudi burqa) sega do tal in popolnoma zakriva žensko telo, narejena je iz goste tkanine, ki ima mrežasto odprtino le v predelu oči. Prevladuje predvsem pri ženskah iz Afganistana, kjer je običajno modre barve. V perzijskem jeziku pomeni “zavesa”.
Pokrivanje kot osvoboditev ali zatiranje?
V iskanju vzroka za pokrivanje žensk naletimo na morje odgovorov. Od tega, da tako želijo same, da si življenja brez burke ne znajo več predstavljati, da je to dobro za njih, saj tako ni možnosti posilstva – vse do povsem analitičnih odgovorov tipa “to je njihova kultura” ter odgovorov mnogih muslimanskih žensk, ki pravijo, da se pod burko ali hidžabom čutijo svobodne.
“Spremljamo institucijo zastiranja, /…/ ki služi nadzoru nad ženskami, s tem pa se posledično utrjuje patriarhalna družina, saj je s tem ženskam odvzeta samostojnost razpolaganja s spolnostjo in hkrati z reprodukcijo.” (Simona Rajšp v Časopisu za kritiko znanosti)
Anja Dangubič