Padec Francije: levičarska revolucionarna drhal povzročila več sto milijonov škode

Datum:

Požig mestne hiše v Limogesu, ko so po ulicah divjali skrajni levičarji, Antifa in migranti, zelo spominja na požig pariške mestne hiše, ki so ga leta 1871 zagrešili komunardi (komunisti). Takrat so socialistični revolucionarji, opiti od ideje o novem svetu (beri: komunistične diktature), zažigali simbole »starega reda«. Uničevali so vse, kar jim je prišlo pod roke.

Niso dolgo divjali. Komunarde (komuniste) so pospravili po hitrem postopku, oblast ni oklevala uporabiti orožja. Danes je drugače. »Junaki« so zamaskirani neznanci in migranti, ki so v imenu boja proti »naraščajočim življenjskim stroškom«, vdrli v 143 let staro stavbo, jo zažgali in gledali, kako se je zvonik v plamenih zrušil. Novodobna drhal, ki se sklicuje na »socialno pravičnost«, se bori proti kapitalizmu in podpira boj proti podnebnim spremembam, ima podporo v medijskem mainstreamu in posameznih levičarskih politikih. Zato je policija paralizirana, boji se, da jo ne bi obtožili brutalnega obračunavanja s protestniki.

 

Več sto milijonska škoda

Francija je v soboto spet gorela. Dobesedno. Na Francijo ni padel asteroid, Pariz ni bombardirala sovražna vojska. Gorela je zaradi tistih, ki pod maskami »boja proti življenjskim stroškom« in »neenakosti« oživljajo duha komunistične Pariške komune. Protesti, kjer se je po ocenah oblasti zbralo okoli pol milijona ljudi (organizatorji trdijo, da 0,8 milijona), so prerasli v klasični levičarski spektakel: ropanje, požiganje, nadlegovanje, napadi na policiste, nasilje, vandalizem. In ko so kaj uničili, so peli, plesali in vihteli palestinske zastave. Po zdaj znanih podatkih je bilo aretiranih skoraj 2.000 nasilnežev.

 

Slovenka, ki živi v Parizu, je za Planet TV povedala: “Grozno je. Vlamljajo v trgovine, kradejo, zažigajo javno in zasebno lastnino. Preko 90 odstotkov ´protestnikov´ je črnskega ali arabskega porekla, večinoma moškega spola, starosti med poznimi najstniškimi leti in poznimi 20. leti.” Seveda. Oni ne spadajo v Evropo, v civiliziran svet, oni spadajo tja, od koder so prišli – v tretji svet.

Kar niso uničile vojne, je levičarski drhali uspelo uničiti v enem dnevu. V Marseillu so vdrli v mestno hišo in jo popisali z anarhističnimi grafiti. V Parizu, Lyonu, Strasbourgu – solzivec, vodni topovi, zažgani avtomobili, izropane trgovine. Več kot dva tisoč pridržanih, več sto poškodovanih policistov, gasilcev in reševalcev. Škoda? Sto milijonov, morda več.

 

Ve se, kdo je kriv, a mediji molčijo

Premier Lecornu je jasno povedal, da gre za skrajno levico in kriminalce. Macron je obljubil kaznovanje sejalcev kaosa. »Vsi bomo enotni proti sejalcem kaosa, ki si prizadevajo zgolj spodkopavati naše institucije in preprečevati ljudem, da bi mirno izrazili svoje zahteve,« je zapisal na omrežju X.

 

Marine Le Pen je pravilno ugotovila, da so razgrajači omadeževali demonstracije in da je zahteve ugrabila skrajna levica. Jean-Luc Mélenchon pa je, kot se za sodobnega komunarda spodobi, medije obtožil, da se osredotočajo le na nasilje. Seveda. Ko gorijo institucije, je težava v kamerah, ne v tistih, ki prižigajo vžigalice.

 

To ni nobena novost. Marksisti so po propadu ekonomskega eksperimenta preprosto zamenjali strategijo. Namesto proletarske revolucije so najprej osvojili institucije, ker jim to še ni dovolj, zdaj divjajo po ulicah in uničujejo. Multikulturalizem, globalizacija in postmodernistična empatija so ustvarili generacijo, ki ne ve, kaj hoče, razen uničenja tistega, kar obstaja. Oglasil se je celo podpredsednik ZDA J. D. Vance, ki je odgovornost za nasilje pripisal migracijam. In ima prav: »Zahodni liberalci so v imenu raznolikosti in sočutja uvozili tretji svet v Francijo in druge države. Prezrli so temeljna vprašanja asimilacije in združljivosti.«

 

Zgodovina se ponavlja kot opozorilo, ne kot farsa

Evropska civilizacija se seseda pod težo lastne naivnosti. Ko požigajo mestne hiše, ne gre več za protest, ampak za preizkus, kako daleč lahko gredo, preden se kdo zares upre. Leta 1871 so komunardi za kratek čas zavzeli Pariz in pustili za seboj ruševine. Danes imajo boljšo tehnologijo, medijsko podporo in politične zaveznike, ki jim še vedno razlagajo, da gre za »legitimno jezo«.

 

Kako daleč bodo šli? Dokler ne bodo naleteli na zid? Ali dokler ne bo prepozno? Zgodovina se ne ponavlja kot farsa; ponavlja se kot opozorilo, ki ga večina noče slišati.

 

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Število državljanov tretjega sveta se je v Sloveniji v štirih letih povečalo za tretjino

Število državljanov tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji...

Tim Gajser se je poročil, srečna izbranka je Špela Moltan

Tim Gajser in njegova zaročenka Špela Motaln sta se...

Fantomski prdec na vrhu EU, novinarji so “krivca” iskali s pravo preiskovalno vnemo

Medtem ko so svetovni voditelji na maratonskem vrhu v...

Polom filma Digger: Tom Cruise in zgodba o podnebnih spremembah brez gledalcev

Najnovejši film superzvezdnika Toma Cruisa in režiserja Alejandra G....