Russell Brand, nekoč znan po odkritem razvratu in promiskuiteti, ki sta bila del njegove javne podobe v začetku kariere, ko je veljal za “rock zvezdo”, je bil na londonskem sodišču Southwark Crown Court obsojen zaradi enega primera posilstva in treh primerov spolnega napada, ki segajo v obdobje med 2004 in 2009. Primer so mnogi označili za “lov na čarovnice”, saj so se obtožbe začele pojavljati šele po tem, ko je Brand zapustil omenjen slog življenja, postal bolj konservativen, na svoji platformi pa je začel več časa posvečati krščanstvu.
Kritiki, ki podrobno spremljajo primer opozarjajo na šibke točke dokazov, vpliv medijev, časovno oddaljenost in politični kontekst Brandovega obrata v desno z velikim dosegom. Ob tem pa ne gre mimo dejstva, da je Brand za veliko manjše domnevne obtožbe dobil visoko kazen v primerjavi s spolnimi predatorji v Veliki Britaniji, ki so bili obtoženi spolnih napadov mladoletnic.
Porota ga je spoznala za krivega analnega posilstva 21-letne oboževalke v njegovem domu v Hampsteadu leta 2009 ter več spolnih napadov. Ti so vključevali otipavanje dojk v baru v Sohu leta 2004, nasilen poljub in otipavanje na radijski postaji Choice FM okoli let 2004/2005 ter položitev glave v mednožje sodelavke leta 2009. Oproščen je bil dveh obtožb posilstva, med njimi tudi primera iz hotela leta 1999, ter enega poskusa nedostojnega napada.
Sodnik Joel Bennathan ga je označil za “spolnega predatorja” s “osupljivo aroganco“, ki je verjel, da mu slava dovoljuje, da ravna, kot hoče. Kazen je 10 let in šest mesecev zapora, od česar bo moral prestati približno dve tretjini, preden bo lahko na pogojni izpustitvi. Brand je vse obtožbe zanikal in trdil, da so bili stiki konsenzualni. V zgodnjih letih je bil Brandov razvratni življenjski slog javno znan in del njegove “bad boy” podobe v Hollywoodu ter na britanski televiziji, a se nihče ni posebej obregnil.
Ko pa se je okoli pandemije Covid-19 in pozneje obrnil proti mainstreamu, začel kritizirati lockdowne, cepljenja in “woke” kulturo, prešel na platformo Rumble, sprejel bolj konservativne in krščanske poglede ter pridobil ogromen doseg, vključno s podporo delov ameriške desnice, je postal tarča. Mnogi to vidijo kot tipično kampanjo #MeToo proti motečemu posamezniku z velikim vplivom, kjer so stare obtožbe, večinoma stare 17 do 22 let, ponovno oživeli po dokumentarcu iz leta 2023.
Gre za dokumentarec Channel 4 iz serije Dispatches z naslovom Russell Brand: In Plain Sight, ki je bil pripravljen v sodelovanju s časopisom The Times. V njem so novinarji zbrali pričevanja več žensk o Brandovem vedenju iz časa njegove slave. Dokumentarec je bil močno teatralen: uporabil je igralske upodobitve namesto neposrednih pričanj večine žensk, dramatično glasbo in atmosfero, ki je dogodke predstavljala kot jasne zločine. Razkritje, da gre za igralske upodobitve, je bilo v drobnem tisku. Brandova obramba je trdila, da je dokumentarec vplival na priče, da so pretekle stike na novo interpretirale kot posilstva ali napade, saj pred njegovim predvajanjem nobena od njih ni podala policijske prijave. Vsi pritožniki na sojenju so priznali, da jih je dokumentarec spodbudil k prijavi. Kritiki, med njimi Megyn Kelly, menijo, da je takšen format zameglil mejo med novinarskim raziskovanjem in prepričevalno predstavo ter ustvaril pritisk, pod katerim so se ženske odzvale.
Politična komentatorka Megyn Kelly je primer podrobno obravnavala v svojem podkastu. Opozorila je, da je porota sprejela obtožbo analnega posilstva, ki se ji zdi najmanj verodostojna: pritožnica je bila oboževalka, ki je kmalu po srečanju v garderobi sama začela izvajati spolne prakse z jezikom na Brandu, nato šla k njemu domov, kjer je bil vaginalni stik po njenih besedah konsenzualen, analni pa naj bi bil posilstvo. Brand je trdil, da je bilo vse dogovorjeno. Kelly je izpostavila tudi, da je bila prva obtožba posilstva iz leta 1999 oproščena, poskus nedostojnega napada iz leta 2001 očitno šibek, pri eni pritožnici pa je porota verjela le prijemanju dojk, ne pa oralnemu posilstvu v stranišču, čeprav je ženska po dogodku odšla z Brandom z avtom. Poudarila je zamudo pri prijavah in vpliv dokumentarca ter pozneje kazen označila za politični lov na čarovnice in dvojno merilo.
#meetoo gibanje kot orodje proti motečim posameznikom
Med najbolj znanimi primeri obtožb v slogu gibanja #MeToo, ki so temeljile predvsem na pričanjih brez močnih fizičnih ali sodobnih materialnih dokazov, so bili Brett Kavanaugh, Kevin Spacey, eden najbolj odmevnih je bil Johnny Depp proti Amber Heard iz leta 2022, ko je Heardova Deppa javno obtožila nasilja in spolnih napadov. Primer je bil zelo medijsko izpostavljen v duhu #MeToo. Na sojenju so se pojavile številne neskladnosti v njenih pričanjih, posnetki in druga pričanja, ki so škodovala njeni kredibilnosti.
Porota je v veliki meri stala na strani Deppa (mu prisodila odškodnino), Heard pa je dobila manjši znesek na eni točki. Primer je pogosto navajan kot primer, ko je javna obtožba močno vplivala na mnenje, medtem ko je podrobno sojenje pokazalo drugačno sliko.
Obsodba Branda še bolj izstopa ob pogledu na sankcije proti spolnim predatorjem iz migrantskih ozadij, zlasti v primerih grooming gangov. Ti so pogosto vključevali množična posilstva mladoletnih deklet, starih od 13 do 15 let, ki so jih obravnavali kot seksualne sužnje, z dolgotrajnimi zamudami zaradi politične korektnosti in strahu pred obtožbami rasizma. V primeru Rochdale iz leta 2025 je bilo sedem moških, večinoma pakistanskega porekla, obsojenih na skupno 174 let. Vodja kroga Mohammed Zahid, znan kot Boss Man, je dobil 35 let za večkratna posilstva dveh deklet od 13. leta naprej.
Drugi so dobili od 12 do 29 let. Dekleta so bila podkupljena z denarjem, alkoholom in spodnjim perilom. V drugih primerih so migranti, vključno z iskalci azila in afganistanskimi državljani, dobili kazni od nekaj let do več kot desetletja za posilstva mladoletnih, kot v primeru Keighley/Bradford, ko je šlo za skupino “posiljevalcev”, v katerem so moški v 90. letih v West Yorkshire posiljevali 13- in 14-letni dekleti, pri čemer so trije od njih dobili kazni med 6,5 in 9 let, dva pa sta med sojenjem pobegnila. Mnogi zgodovinski primeri so leta ostajali nekaznovani ali minimizirani.
Brandova obsodba temelji na porotni odločitvi po sojenju, kjer so nekatere obtožbe padle. Kritiki, vključno z Megyn Kelly, opozarjajo na šibke točke dokazov, vpliv medijev, časovno oddaljenost in politični kontekst Brandovega obrata v desno z velikim dosegom. Primerjava z “grooming gangi” kaže na širše vprašanje, ali britanski sistem dosledno obravnava spolne predatorje ali pa je občutljiv na politični profil obtoženca. Ne glede na to, da gre za resne obtožbe, mnogi vidijo v tem primeru tipično kampanjo proti motečemu posamezniku, kjer so se stare zgodbe oživile, ko je postal neprijeten za določene kroge.
A.H.