“Njihovo temeljno orodje je laž. Zaskrbljujoče je, kakšno domovinsko pravico je to orodje dobilo v slovenski demokraciji,” je obstoj nevladne organizacije 8. marec komentiral Boštjan M. Turk.
Zadnji dnevi so razkrinkali nedrje tranzicijske levice. Pred decembrskim referendumom je luč sveta ugledala komunikacijska strategija Svobode, ki je razkrila, kako svobodnjaki skušajo tlakovati pot do zmage z nagovarjanjem najnižjih človeških čustev. Malo za tem je v javnost prišla aktivistična strategija, pod katero se je med drugimi podpisala tudi Nika Kovač. Ta se cinično naslanja na t. i. “demokratični populizem”. Obe strategiji ter volilne in referendumske kampanje, ki na njuni podlagi nastajajo, je za nas komentiral politični analitik, publicist, profesor in dekan 1. razreda Evropske akademije znanosti in umetnosti dr. Boštjan M. Turk.
Javnost lahko danes prebere komunikacijske strategije Svobode in Inštitita 8. marec. Že leta lahko spremlja njihove politične kampanje. Bi rekli, da so njihove kampanje neetične?
Niso samo neetične. To so že po definiciji, saj so utemeljene na lažeh in na najnižjih človeških čustvih. Tu je še širši in globlji problem. Gre za popolni makiavelizem, kakršnega ne moremo srečati nikjer drugje kot pri organizmih, izhajajočih iz socializma, ki se imenujejo mehanizmi civilne družbe. Čeprav to na noben način niso. Kaj vse so ti ljudje pripravljeni narediti, da pridejo na oblast? To je nekaj, kar bi moralo pri normalno razmišljujočem človeku vzbujati strah.
Če se vrnemo v čas prejšnje Janševe vlade, referenduma o vodi in takratnega delovanja Inštituta 8. marec, pa tudi delovanja Gibanja Svoboda v kasnejših volilnih in referendumskih kampanjah. Se vam zdi, da so bile nekatere od teh kampanj pošteno dobljene?
Ne, tudi zatrjevana ogroženost pitne vode je temeljila na laži. Noben prebivalec ni bil ogrožen glede posesti ali možnosti posesti pitne vode. Neposreden rezultat takratnega cirkusa je bil, da si je Borut Sajovic (politik Svobode, op. a.) kljub temu postavil hišo na neposrednem območju divje vode. Smo pri dvojnih merilih, ki jih levica pogosto uporablja oz. gre za edina merila, ki jih sploh pozna. Deluje po principu “eno govorimo, drugo delamo, tretje mislimo”. Največkrat pa se izkaže, da sploh nič ne mislijo. Zastrašujoč pa je ravno ta makiavelizem: kaj vse so pripravljeni narediti, katerih sredstev so se voljni poslužiti, da pridejo do svojega cilja? Biti na oblasti jim je edini način bivanja. Dobro pa je, da je to prišlo v javnost. To, kar bi moralo biti absolutno skrivno in tajno, je prišlo v javnost, kar pa vzbuja pozitivne občutke. Te dokumente je treba predstaviti čim širši javnosti.
Inštitut 8. marec ta trenutek v slovenski javnosti intenzivno širi laž, da je namen predloga novele zakona o volilni in referendumski kampanji prepovedati njihovo delovanje. Glede na to, da predlagana novela zakona zgolj izenačuje pogoje za sodelovanje v volilnih ali referendumskih kampanjah, torej nevladnikom, tako kot strankam, prepoveduje financiranje iz tujine in sodelovanje v teh kampanjah, ali ne gre v tem primeru za klasičen primer lansiranja laži v javni prostor?
Seveda, njihovo temeljno orodje je laž. Zaskrbljujoče je, kakšno domovinsko pravico je to orodje dobilo v slovenski demokraciji. To, kar vsebuje novela, je logično, drugače sploh ne more biti. Sicer pa ključno vprašanje ni, ali se jih prepoveduje ali ne. Ključno vprašanje je, kakšen je sploh smisel obstoja Inštituta 8. marec? Kaj so v vseh teh letih ropotanja sploh pozitivnega naredili?
Izpolnjevanja občega interesa je bilo verjetno zelo malo, partikularnim interesom pa verjetno zadostijo …
Seveda, ampak sami se sklicujejo na to, da izpolnjujejo obči interes. Iz tega naslova so tudi bogato financirani iz tujine. Ne morejo pa se na ta obči interes sklicevati, hkrati pa ne imeti ničesar za pokazati. Izstopajoče dejstvo je, da so škodljivi in da jih ne rabimo.
Glede na to, da je sedaj delovanje tako Svobode kot Inštituta 8. marec razkrinkano … Menite, da je zaupanje med njimi in njihovimi podporniki porušeno? S kakšno verodostojnostjo bodo odslej nagovarjali slovenski živelj?
Sploh ne vem, kdo so njihovi podporniki. Kdo to podpira zunaj tistih, ki so z njimi finančno povezani? V čigavem interesu sploh obstajajo? Tistih, ki jih plačujejo iz tujine, t. i. “Sorosove mreže”, to orodje ne moti, saj je laž tudi njihovo principalno orodje, predvsem pa demagogija.
Zadnje čase spremljamo nekatere kampanjske slogane, kot je denimo “proti politični policiji”, pa “zakon za bogate”, kot so poimenovali interventni zakon za razvoj Slovenije. Gre za absurdne oznake, zato se zastavlja vprašanje, ali kolektivna levica načrtno podcenjuje intelekt ljudi?
Seveda, saj izhaja iz sebe. Ljudi presojajo po sebi. Zato tudi podcenjujejo njihov intelekt. To so pokazali tudi rezultati četvornega referenduma, še posebej dveh referendumov, ki sta se nanašala na volilno pravico tujcev brez državljanstva in upravičenost do t. i. “socialne pomoči”. Tu se je pokazala ogromna razlika v glasovih. Ljudje so razumeli, še posebej pa bodo razumeli, če bodo strategije in načrti, utemeljeni na demagogiji, lažeh in zastraševanju, prišli v javnost. Več bi se moralo o tem govoriti. To bi moral biti predmet vsaj ene, če ne več analitičnih oddaj. Potrebno je spoznati, kaj vse so pripravljeni narediti, da pridejo na oblast.
Strategija nevladnikov, med drugim tudi izpod peresa Nike Kovač, govori o “populizmu”, bojda “demokratičnem”. Kako se boriti proti temu? Bi se moral tudi pomladni, demokratični pol spustiti na populistično raven?
Ne. Največji absurd je to, da ti “demokratični populisti” očitajo populizem Janezu Janši, Viktorju Orbanu, Marine Le Pen, sami pa promovirajo “demokratični populizem”. Naj verjame, kdor hoče. S tema strategijama imamo močno orodje v rokah. Ljudje jih morajo videti, da bodo razumeli, česa vsega so sposobni in kaj so pravi nameni teh volkov v ovčjih kožah.
Ž. K.