Spoštovane bralke in bralci. Ekskluzivno na Nova24TV objavljamo intervju z nekdanjim visokim uslužbencem Službe državne varnosti (Udba) Božidarjem Spasićem. V prvem delu intervjuja govori o metodah Udbe, o sodelavcih in o ubojih, ki so jih izvajali v imenu državne “varnosti”.
Novinar: Dober dan, gospod Spasić, na začetku vas prosim, če se lahko predstavite.
Božidar Spasić: Pozdravljeni dragi gledalci, moje ime je Božidar Spasić, nekdanji jugoslovanski obveščevalec. Obveščevalec sem postal v juniju leta 1979, s kariero obveščevalca pa sem končal oktobra ali novembra leta 1992, ko sem prišel navzkriž s srbskimi varnostnimi službami, to je s Službo srbske državne varnosti […] V agenciji pa se nismo ukvarjali samo z zasebnim delom ali delom s fizičnimi osebami in njihovimi potrebami, kot je na primer iskanje pogrešanih oseb itd., ampak se je veliko ustanov in veliko posameznikov, povezanih z državo, obrnilo na nas za pomoč, iskali so nasvete, zanimalo jih je, če poznam nekatere osebe, ki so jih potrebovali in tako naprej.
“Razumeti morate, ko govorimo o državnem terorizmu, govorimo o terorizmu, ki ga država izvaja znotraj svojih meja, nad svojimi državljani, kar se mi je zdelo nedopustno in nepredstavljivo. V zaporu sem bil 13 dni, kasneje razrešen obtožb, od države sem celo dobil nadomestilo za čas, ko sem bil zaprt.”
Sodeloval sem z vsemi republikami in pokrajinami v nekdanji državi in vsi so me poznali, saj sem bil zelo korekten. Trikrat ali štirikrat smo imeli tako imenovane državne inšpekcije, recimo tudi delovanje zveznega sodišča je izvajalo nadzor v Sloveniji, Bosni ali v kateri drugi republiki, kjer so pregledovali delovanje. Posebno sem ponosen na to, da sem bil generalni sekretar inšpekcije zveznega SUPA v Sloveniji in smo s takratnimi sodelavci iz Slovenije zelo uspešno ocenili takratno delo profesionalne službe varnosti.
Novinar: Kateri so bili vaši takratni sodelavci v Sloveniji?
Novinar: O Janši bova malo kasneje, v nadaljevanju, vi ste bili, lahko rečemo, šef za terorizem, za imigracijo …
Božidar Spasić: To se je imenovalo G14, to je bila šifra, glavni inšpektorat, v tujini to imenujejo “Chief inspector” za psihološko kontra delovanje in drugi pritisk proti imigrantom iz Jugoslavije. To se je vedelo, kdo so. Najbolj vneti so bili pripadniki hrvaške imigracije, mi smo jih klicali ustaška imigracija, in pripadniki albanske imigracije, mi smo jih klicali šiptarska imigracija. Bili so pripadniki srbske imigracije, ki smo jih klicali četniška imigracija.
Niti ena imigracija ni za nas predstavljala političnega problema, lahko so razglašali za kar so želeli in to so tudi počeli. Šli so v nemški parlament in pred ameriški kongres, pa v EU-parlament. Nas to ni motilo. Mi smo seveda vse te stvari spremljali, kot jih spremlja vsaka država.
Novinar: Ali ste imeli James-bondovsko dovoljenje za ubijanje “Licence to kill”?
Božidar Spasić: Za ubijanje vam nihče ne more dati dovoljenja, to je pojem, ki najbolj zanima našo javnost, to je, ali je služba likvidirala. Seveda je likvidirala in to najekstremnejše teroriste, gledano s te perspektive zdaj, ko sem pri koncu kariere in prihaja tudi konec življenjske poti. Če povzamem, prepričan sem, da se v naših ocenah nismo nikoli zmotili. Vedeti morate, da nisem sedel v pisarni in igral domine in šah, obiskoval lokale in kafiče in iz dolgočasja.
“Ko nisem vedel, kaj naj delam, ukazal likvidacijo Stjepana Đurekovića. Ali nisem vedel, kaj bi delal in sem ukazal umor Bruna Bušića v Parizu.”
Cele noči in dneve je bilo na mizah tone in tone gradiva kvalitetnih sodelavcev in tujih služb, ki so nam sporočale, da posameznik predstavlja nevarnost, da bo posameznik ubil naše ljudi, podstavljal eksploziv, da predstavlja nevarnost jugoslovanskim veleposlaništvom, da je Jugoslavija ena od prvih držav, katere veleposlanik Rolović je bil v Stockholmu.
Novinar: Za Slovenijo lahko rečemo, da ljudje poznajo izraz UDBA, kako ste sodelovali s slovensko UDBO, ste imeli dober odnos? So bili to dobri Udbaši ali agenti?
Novinar: Ja, ljudje poznajo ta izraz.
Božidar Spasić: Ja, UDBA je to naredila: “On je Udbaš.” To je še posebno opazno na Hrvaškem. Lahko rečem, da je Zvezna služba državne varnosti, kateri sem pripadal, imela zelo občutljivo delo, zelo specifično. Zahtevano je bilo, da sodelujem z vsemi tako, da je povsem mogoče, da sem bil bolj poznan med pripadniki naših služb v državi, kot drugje, kjer so manj sodelovali.
Moja najboljša in najkvalitetnejša izkušnja sodelovanja v smislu spremljanja aktivnosti in informacij, ki smo jih lahko dobili, je bila slovenska obveščevalna služba. To je služba, ki so jo vodili ljudje, ki sem jih že prej omenil, in so zelo predano zbirali informacije ter zelo predano skrbeli ne samo za interese Jugoslavije, pač pa tudi za interese Slovenije, da se morda kaj ne bi zgodilo.
“Morate razumeti, Slovenija je bila na prvem udaru s strani zahoda, s katerega je prihajala teroristična imigracija. Če ocenim službe, s katerimi sem najbolje sodeloval in s katerimi bi še sodeloval, sta to dve službi, in sicer slovenska in kosovska služba. Služba na Kosovu, ki so jo vodili Albanci, kot pripadniki Službe državne varnosti, in so bili zelo predani Jugoslaviji. Podobno so bili predani tudi pripadniki Službe državne varnosti, ki so se nahajali v Sloveniji.”
Še danes pravim: Ali ste prepričani, da je Jugoslavija razpadla? Ni razpadla, samo preoblikovala se je. Mi tukaj, v Beogradu, po mojem več vemo, kaj se dogaja pri vas v Sloveniji kot po mojem vi – in obratno.
Tako, da mi smo bili pripadni eni ideji. Smešno je, da zdaj govorim o skupnosti in enotnosti, to so strankarske parole. Skratka, mi smo bili profesionalci.
Novinar: Kdo je bil vaš šef? Kdo vam je dajal navodila, ukaze, komu ste bili odgovorni?
Novinar: Vaši nadrejeni so bili ministri za notranje zadeve. Je bil med njimi tudi Stane Dolanc?
Novinar: Da se na vrnemo na likvidacije, ker je to najbolj zanimivo za naše gledalce. Ko ste ugotovili, da je nekoga treba odstraniti, nas zanima, kako je potekal nadaljnji postopek. Ali ste imeli pooblastila, ali pa ste potrebovali dodatno soglasje?
Božidar Spasić: Javnost je treba seznaniti, da smo bili usposobljeni, zelo profesionalni. Tisoče dokumentov, v tisočih nočeh, je šlo skozi moje možgane, spraševal sem se, ali je on ta, ki ga je treba odstraniti (likvidirati), ali bo to dobra poteza, istočasno pa je bilo treba razmišljati, kdo bo to opravil. Ni to tako enostavno:”Evo ti orožje, pojdi in umri”. Kdo to lahko naredi? Tega ne more nihče.
“Takrat sem predlagal, naj se akcija izvede v Nemčiji, kjer so bili takrat največji nemiri. Ostali so vztrajali na Šteduli, na Škotskem. Čeprav sem bil koordinator akcije, sem se iz te skoraj izključil, ker se nisem strinjal z njimi. Epilog je bila neuspešna akcija, ta oseba je ostala živa, atentator je bil obsojen na okrog 30 let zaporne kazni, stvar se še do danes ni umirila.”
Kasneje smo sprejeli odločitev, da se naredijo seznami in te so nam vse službe, tudi slovenska, nato posredovale. Na njih so bile napisane osebe pod a, b, c – se pravi teroristi, ki jih ni bilo možno v celoti spremljati, saj ta na primer pomaga temu teroristu, tretja oseba financira teroristična dejanja itd. Po pregledu vseh s seznama je bilo ugotovljeno in pregledano, ali je oseba, ki je na posameznem seznamu, že na kakšnem prejšnjem in prišli smo do zaključka, ali je oseba navedena na seznamih. Potem smo šli v Zvezni svet za zaščito ustavne ureditve brez imen, svet ni nikoli vedel, kdo bo likvidiran. Rečeno jim je bilo, da imamo veliko težavo s skupino iz Švedske.
“Likvidacijo, recimo, Mire Barišiča smo poskušali 50-krat, poslali smo 50 morilcev, da izvršijo nalogo in nismo uspeli iz razloga, ker so ga Švedi varovali. Poskušali smo ga na vse načine ubiti, saj je umoril našega veleposlanika in Črnogorci so na tem posebej vztrajali. Danes pa so tiho, ko so Hrvati postavili spomenik Miru Barišiču. Tiho so, namesto, da to minirajo. Jaz bi to naredil.”
Svetu smo samo posredovali informacijo, da imamo določen problem, Predstavniki sveta so bili v glavnem ali člani predsedstva ali pa člani vlade. Tako je bila ena od predstavnic Milka Planinc ali pa je bil to Vladimir Bakarić, kasneje Nikola Ljubičič in tako naprej. Vedno je bil to nekdo iz predsedstva in kvečjemu z razlogom, da poda nekakšno veljavo, da je to državno, saj smo tudi mi želeli zagotovilo, da država odobri takšno nalogo, saj na drugačen način ne moremo rešiti ljudi. Reševali smo ljudi in ko smo svetu to predstavili na takšen način, to sploh ni bila več težava. Prišli so in izdali ukaz, da se akcija pripravi. Običajno je prišel načelnik uprave, ki ga je minister obvestil, da so dobili zeleno luč za operacijo. Pri Đurekoviću je Dolanc rekel: “Imate zeleno luč za izvedbo.” Potem je pa služba, ki je bila zadolžena za izvedbo, našla ljudi, ki bodo to izvedli, s katerim orožjem bo to opravljeno, kdo bo informator, koga je treba zaščititi, ali bo okrog umorjenega dovolj naših agentov, ki bodo informirani in vemo, je da jih bodo na primer nemška ali katera koli druga policija zaščitili. Potem je bila sprejeta odločitev in naj bi dve, tri osebe vedele za to operacijo. Glede na to, kakšno smo imeli takrat stanje v državi, je na koncu pol države vedelo, da bomo nekoga likvidirali.
Novinar: Ste slišali za primer Velikovec, bombna eksplozija na avstrijski Koroški?
Novinar: V osemdesetih.
Božidar Spasić: Ne, nisem slišal za to, vendar dopuščam možnost, da so varnostne službe Slovenije ali Hrvaške in Bosne kasneje tudi ločeno izvedle kakšno akcijo.
Ne pošiljate vi atentatorja, ki ga imate na zahodu, nikoli z letalom nazaj domov. Ko je bil ubit Stjepan Đureković, so se njegovi atentatorji v državo vrnili s “stoenko”. Kdo bi pomislil, da se bodo z enim “krš” avtomobilom, “kripo”, vrnili atentatorji jugoslovanske tajne službe? Nihče ne bi pomislil na to. Odstavili so konzula in so kasneje vsi prišli na moja vrata. Morali smo razmisliti, kaj bomo naredili dalje, ker smo jim grozili, da jim bomo sodili.
Novinar: Katerega leta je bilo to?
Božidar Spasić : Mislim, da je bilo to leta 1986 ali 1987. Zorica Aleksić je poseben primer, Albanec, ki je bil ranjen, je danes na invalidskem vozičku. Konzul je bil Slovenec, točno vem, da je bil Slovenec, ker je bilo več razprave s Slovenijo glede tega primera.
Novinar: Kako ste se financirali? Verjetno en del iz proračuna, verjetno je bil pa tudi del sredstev, ki ni bil evidentiran.
Božidar Spasić: To je bilo najcenejše delo za nas, kajti to je bil čas tako imenovanega kvazi domoljubja, ki je prežemalo kriminalno podzemlje. Se pravi, da jim je bilo v čast, da se je služba obrnila na njih. Povem vam, kar sem govoril tudi v nekaterih oddajah, da so pred mojo pisarno, zdaj govorim v prenesenem pomenu, čakali skoraj v vrstah, da jih sprejmem, da dobijo določeno nalogo ali delo.
“Nismo se ukvarjali samo z likvidacijami, sežigali smo gostilne, vdirali v stanovanja in kradli dokumentacijo. V vsakem trenutku sem vedel, kdo ima kaj za kosilo.”
In potem, ko si jih vprašal, koliko si jim dolžan za opravljeno delo, je bilo, kot bi jih užalil. Največji ASI, ki so delali za nas, so vedeli, da imajo plačane potne stroške, npr. letalsko karto, vozno karto. Na primer, za operacijo Đureković je bila kupljena opevana “stoenka”. Na koncu pa nismo vedeli, kaj naj s tem “kršem” od avta.
Rečem vam, obstajalo je kvazi domoljubje, manjše stroške so si sami pokrivali. Pri Arkanu je bila stvar takšna, da je bil za te stvari izjemen operativec, služba pa mu je nato to hišo, ki jo je imel v Beogradu, tudi kupila. To je hiša, ko je v igralnici v Portorožu dobil okoli 60.000 mark, kakor se zdaj spomnim, in potem mu je en operativec takoj vzel ta denar in mu rekel: “Ti boš ta denar itak zaigral.” In so kupili to hišo. To je bila ena mala hiša, služba je dodala iz blagajne, jaz mislim da okoli 10 do 15 tisoč mark in potem je bila zgrajena in kupljena ta hiša.
Novinar: Se pravi na en način so bili plačani tudi s tem, ker so jim bila spregledana nekatera kriminalna dejanja.
Božidar Spasić: Absolutno smo jim vse spregledali ob vrnitvi. Če bi si zaželeli, da preko meje spravijo letalo, bi ga spustili. V času ene operacije v Stuttgartu so najeli avto, najnovejši Audi, ki je prišel iz Nemčije. Ne vem, kako so jim ti cepci sploh predali ta avto. Rečem vam, najnovejši avto, ves je bil na gumbke. Končali so svojo nalogo in namesto, da bi vrnili avto, so me poklicali, če lahko pridem gor, do hotela takrat, danes so tam toplice, mislim, da je hotel Royal.
“Ko sem prišel pred hotel, sem videl bleščeči črni Audi, vprašal sem, kaj je zdaj to in oni so odgovorili, da so mi ga pripeljali do sem. Vprašal sem, kaj naj naredimo s tem, ali ga naj registriramo na njihovo ime. To bi lahko naredili, vstavili bi podatke, jih overili z državnimi žigi, tako kot so dobili potne liste, originalne potne liste, samo vsebina je bila lažna.”
Nato so mi odgovorili, da imajo boljšo idejo, da bodo odpeljali ta Audi do Jordana, kjer ga bodo prodali, in potem kupili orožje, ki ga bodo prodali Palestincem. Tako, da je ta Audi krožil po Bližnjem vzhodu, na koncu te zgodbe pa ni bilo niti orožja niti Audija. Vedno so lahko ob vrnitvi pripeljali, kar so želeli. Mi smo jih spustili.
Novinar: Povejte mi, ali ste še v stiku s katerimi kolegi iz Slovenije?
ožidar Spasić: Ne, nisem. Moj zadnji pogovor je bil z mojim prijateljem Borisom Zoretom. On je bil načelnik druge uprave, takrat vzpostavljene obveščevalne uprave. Vem, da je klical, ko se je začelo noro bombardiranje v Ljubljani. Vem, da sem videl na posnetkih letala, nisem tega poznal niti se nisem mešal v to. To je za mene temna stran vsega tega. Vem, da me je klical Boris Zore, ker je delal v tej pisarni. Takrat sem bil pri tajnici in je rekla: “Boris Zore kliče. Evo, Božo je tukaj.” Jaz se javim in vprašam: “Kje si, Boris?” In on reče: “Pa menda nas ne boste zdaj še bombardirali?” In potem je bila zveza prekinjena. To je zadnji stik, ki sem ga imel s prijateljem Borisom Zoretom in nikoli več nisem imel stika z operativci ali določenimi ljudmi. Če vam pokažem moja elektronska sporočila, saj mi jih pošiljajo tudi iz Slovenije, e-pošto in pisma, me tudi kaj sprašujejo. Ne vem, kaj je tako atraktivno pri tem, večinoma se pa sprašuje glede Janeza Janše, ker to je alfa in omega celotnega slovenskega interesa. Mislim, da je povsem nepomembno, ker ta stvar je evidentirana in končana. Ne vem, zakaj je še tako zanimiva?
Novinar: Kdaj je UDBA ali vaša organizacija prenehala delovati?
Božidar Spasić: Leta 1992 je prenehala obstajati zvezna Služba državne varnosti in takrat sem prenehal biti pravi obveščevalec.
Novinar: Je veljal kdaj med vami kakšen kodeks, da lahko pokličete zdaj kakšnega kolega v Slovenijo, če bi kaj potrebovali?
Novinar: Primer Crnogorac vam je znan?
Božidar Spasić: Ja, znan mi je, iz Slovenije me je nekdo spraševal.
Novinar: Roman Leljak?
Božidar Spasić: Ja, on ima ta primer okoli Crnogorca. Stokrat mi je poslal e-pošto, naj mu pomagam. Alo, tukaj v Beogradu obstaja oseba, ki pravi, da je on pred družino tega Crnogorca, družina pa je pripravljena dati vse, ker imajo. Mnenje je, da on mogoče sploh ni likvidiran. Takšno so si ustvarili mnenje. Zame je bil ta primer zunaj mojega interesa in nisem mogel pomagati. Vprašal sem nekatere starejše sodelavce, ki so delali v službi, in se ne spomnijo. Tako ne izključujem možnosti, da gre za ločeno akcijo slovenske službe, za katero sploh nismo vedeli ali pa so nas obvestili in se mi nismo želeli vmešavati, ker je bila stvar zaključena.
Novinar: Poznate mogoče Janeza Zemljariča, Janeza Kocijančiča, ste mogoče z njima sodelovali?