“Partizani še niso imeli dovolj krvi, ki so jo prelili nad nesrečno Mavsarjevo družino,” je na današnji dan, 23. marca 1943, pisalo medvojno časopisje o brutalnem in sramotnem umoru komaj 12-letnega otroka, ki so mu pred tem ubili še očeta.
Kaj je storil le 12-letni otrok, da si je prislužil smrtno obsodbo s strani partizanskih klavcev? Dokaz o umoru Vilka Mavsarja iz Šentruperta priča o izredno brutalni državljanski vojni, ki so jo komunistični partizani vodili zoper brate Slovence, pri tem pa niso prizanašali niti najmlajšim. Ti so izkoristili odsotnost vaške straže, ki je morala varovati domove pred lopovskimi in morilskimi partizani v Mirni, ravno takrat pa so komunisti izkoristili priložnost in pri odhodu iz vasi ujeli dobrih 11 let starega Vilka, ki so mu pred tem ubili še očeta.
Si kateri otrok zasluži strel v glavo?
Ko je mladi Vilko pri kapelici zunaj vasi zagledal partizansko stražo je želel oditi v vas, vendar ga je partizan z imenom Tominec dohitel in ujel. “Kmalu nato je bilo slišati strel, ki je padel za kapelico: Partizan je ustrelil nedolžnega otroka v glavo,” izjemno krut umor opisuje medvojni časnik. Kot so takrat poročali, mlademu Vilku niso pomagale milosti proseče oči niti solze niti prošnje za življenje, partizani so bili raje zvesti pobijanju in klanju v okviru “osvobodilnega poslanstva”.
Že takrat so vedeli in opozarjali, da takšna dejanja naroda ne vodijo v svobodo, danes pa nas njihovi nasledniki prepričujejo ravno to. Gverilsko gibanje, ki je v boju za oblast pobilo 5 odstotkov sodržavljanov in po vojni vzpostavilo totalitarni represivni režim, po nobeni definiciji ne more obveljati kot osvobodilno, temveč genocidno in krvi željno gibanje, ki je v obup spravilo številne Slovence in jih v svoji maščevalnosti še danes deli na pol.
C. Š.