“Tragika slovenske zgodovine se kaže v uničenju več kot 90 odstotkov revolucionarnih arhivov pred letom 1991, zato so pričevanja pomemben zgodovinski vir na poti do sprave,” so se strinjali prisotni na novinarski konferenci Študijskega centra za narodno spravo.
Študijski center za narodno spravo in radio Ognjišče sta skupaj pripravila analizo o desetletnem delovanju radijske oddaje Moja zgodba, ki predstavlja življenjske usode ljudi, ki jih je na različne načine prizadel totalitarni režim 20. stoletja.
V desetih letih delovanja Moje zgodbe se je zvrstilo 350 pričevalcev iz Slovenije, zamejstva ali po svetu, ki so pripomogli k veliki zbirki osebnih zgodb in so bili zaradi režimske cenzure vrsto let preslišani, zaradi represije pa ustrahovani. “Ravno zaradi neprijetnih izkušenj številni še vedno ne upajo javno spregovoriti o spominih in zločinih“, je dejala direktorica študijskega centra dr. Andreja Valič Zver. Za glavnega in odgovornega urednika radia Ognjišče msgr. Francija Trstenjaka pa predstavljajo oddaja in pričevalci “vero in upanje, ki je niso dotolkli nobeni totalitarizmi.”
Osebne zgodbe ljudi, ki so imeli izkušnje s totalitarnim genocidom ali pa so sorodniki žrtev tako postajajo “zelo pomembne zakladnice spomina in človeške modrosti“, je dr. Jože Dežman optimistično komentiral trende o vedenju o totalitarnih režimih. Skozi glas pričevalca s travmatičnimi izkušnjami tudi gledalci začutijo del njihove zgodbe, ki jih je doletela v komunistični moriji.
M.P.