Nekdanji odgovorni urednik portala Nova24TV Miro Petek je sporočil, da je tajkun in “prvi gospod” Slovenije Aleš Musar dokončno izgubil tožbo proti njemu. Musar je tožbo izgubil že na okrožnem sodišču v Ljubljani, nato se je pritožil na višje sodišče, ki je tudi tokrat razsodilo v prid Petku. Za komentar smo prosili Petkovega odvetnika Radovana Cerjaka.
Spomnimo: Aleš Musar je bivšega raziskovalnega novinarja in urednika, poslanca ter svetovalca ministra za kulturo Mira Petka tožil, češ da naj bi v določenem članku trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Sodišče se z Musarjem ni strinjalo, zato bo moral povrniti stroške kazenskega postopka ter potrebne izdatke obtoženca in njegovega zagovornika, odvetnika Radovana Cerjaka.
Šlo je za članek z naslovom Nataši Pirc Musar ni všeč kapitalizem, rada potarna na Twitterju, njenega moža pa je politika med tranzicijo izstrelila med privatizacijske milijonarje, ki ga je leta 2017 napisal novinar T. F. Ker je šlo za psevdonim, je mož aktualne predsednice Aleš Musar zasebno tožbo naslovil na takratnega odgovornega urednika Mira Petka, in sicer zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. in 2. odstavku 160. člena kazenskega zakonika.
V zasebni tožbi je bilo navedeno, da je obdolženi o zasebnem tožilcu trdil in raznašal nekaj, kar škoduje časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno s sredstvom javnega obveščanja. Musarja je najbolj zmotila navedba, da je v študentskih letih iz Rusije tihotapil čajnike in je svoj vzpon gradil na ugodnih kreditih “na lepe oči”, ki jih navadni smrtniki ne bi mogli dobiti.
Musar je bil mnenja, da ga je članek javno užalil
V obrazložitvi zasebne tožbe so med drugim zapisali: “Navedeni očitki so objektivno žaljivi za zasebnega tožilca, pomenijo napad na njegovo čast in dobro ime /…/zasebni tožilec je namreč prikazan kot tihotapec samovarjev, tranzicijski milijonar, ki je uspel zaradi tranzicijskega zaledja in kreditov “na lepe oči”,” iz siceršnjega celotnega članka pa izhaja, da naj bi svoje bogastvo skrival v davčnih oazah. Musar je v svoj zagovor zatrdil, da je kupil zgolj en samovar in da so bili krediti v podjetjih, kjer je imel upravljavske funkcije, dobro zavarovani in vselej poplačani. Povedal je tudi, da je podjetje S.T. Hammer po nekaterih definicijah sicer res registrirano v davčni oazi, v večini definicij pa po njegovih besedah to ni davčna oaza.
Petek razume, zakaj se je novinar podpisal s psevdonimom
Nekdanji odgovorni urednik Miro Petek je v svojem zagovoru med drugim izpostavil, da dobro razume stisko mladega novinarja, ki se je pod članek, v katerem se je “loteval” tranzicijskega tajkuna, podpisal s psevdonimom – če kdo, prav Petek dobro ve, kaj pomeni pisati o tranzicijskih tajkunih. Pred desetletji je svoj pogum, ko je javnost obveščal o rabotah znanega koroškega tranzicijskega tajkuna, skoraj plačal z življenjem. Bil je tarča poskusa umora in le dobri zdravniški oskrbi se lahko zahvali, da je ostal živ. Po njegovih besedah je bilo tudi v omenjenem članku objavljeno, kar se je uredniku zdelo pomembno za obveščanje javnosti – vse drugo pa je bilo iz članka odstranjeno. V obravnavanem primeru je obramba menila, da gre za tipično t. i. “SLAPP” tožbo, ki je vložena proti novinarjem ali medijem zgolj z enim ciljem – preprečiti nadaljnje obveščanje javnosti in poročanje o zadevah, ki so nedvomno v javnem interesu.
Musar je bil že v času objave članka javna oseba, prav tako njegova soproga, zdajšnja predsednica Nataša Pirc Musar – javne osebe pa se morajo seveda soočiti tudi s kakšno kritiko oziroma s poročanjem, ki jim ni najbolj povšeči. To je pač zakonitost demokracije in držav, kjer svoboda govora ni zgolj neka mrtva črka na papirju Ustave. “Zasebni tožilec je očitno zelo občutljiv na svojo čast in dobro ime, pri tem pa pozablja, da če kdo – pravzaprav sam najbolje skrbi, da je njegov ugled v javnosti tak, kot pač je,” je bilo med drugim slišati v zaključni besedi zagovornika Cerjaka, ki je poudaril, da je zasebno tožilec tudi s takim početjem, kot je opisano v članku, škodoval samemu sebi, so pa navedbe zagotovo resnične – zato bo imelo sodišče pri svojem odločanju lahko delo in bo obdolženega oprostilo obtožbe. Kar se je nato tudi zgodilo.
Je pa zanimivo, da so se Musarju zdele besede oziroma besedne zveze, kot so “pretihotapil, ugodni krediti na lepe oči, politično zaledje, podjetja v davčnih oazah, zaslužil mastne denarje, zemljišča pridobil za drobiž, priskočila politika na pomoč in spremenila zemljišča” ekspresivne, stilno zaznamovane in zaničevalne. “Obdolženec omenjenih besed in besednih zvez zagotovo ne bi uporabil v svojem prispevku, če ne bi odkrito želel krniti časti in dobrega imena ter ugleda,” je menil Musar – žal pa ni povedal, s katerimi besedami bi po njegovem mnenju sicer lahko opisali njegove posle.
Kot rečeno je okrožno sodišče v Ljubljani Petka oprostilo, tožencu pa naložili, da mora plačati sodne stroške obtožencu. Musar se je nato pritožil na višje sodišče.
Vrhovno sodišče tožbo dokončno zavrnilo
Zdaj je zadeve očitno dokončno konec, razen če Musar ne vztraja do vrhovnega sodišča, kar ni nemogoče, saj je vrhovno sodišče že lep čas “depolitizirano”. Višje sodišče je tožbo zavrglo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, plačilo stroškov postopka pa zopet naložilo Musarju (ti znašajo 360 evrov, Musar bo moral zanje porabiti približno polovico od 850 evrov dodatka, ki ga dobi kot mož predsednice).
Je pa zanimivo, da so si z izrekom sodbe svojo usodo kot bodoči ustavni sodniki zapečatili vsi člani sodnega senata, saj je jasno, da ustavne sodnike predlaga Nataša Pirc Musar (žena tožnika), ki bi po novi zakonodaji (podpira jo tudi opozicijska Nova Slovenija) dobila pristojnost, da ustavne sodnike tudi sama imenuje. Vprašanje, koliko sodnikov si bo v bodoče še upalo razsojati proti možu predsednice ali npr. proti njenim sorodnikom, znancem, poslovnim partnerjem ali ideološkim sopotnikom (kamor štejemo celotno levo sfero politike!)
Za komentar smo prosili Petkovega odvetnika Radovana Cerjaka, ki je povedal, da je takšno sodbo pričakoval, čeprav ga ne bi v tej državi nič več presenetilo, potem ko je pred kratkim Ustavno sodišče odpravilo zadržanje vladne novele zakona o RTV. Vendarle je bila tožba tako slabo obrazložena in povsem neutemeljena, da tudi sodišče tega ni moglo spregledati. Tudi iz obrazložitve sodbe višjega sodišča je jasno, da sodišče tožbo vidi kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju gre za tipično tožbo SLAPP (angleško strategic lawsuit against public participation) – oz. strateških tožb zoper sodelovanje javnosti, s katerimi se skuša novinarje zastrahovati, da ne bi poročali o določeni osebi ali temi.
Andrej Žitnik