“V kolikor drži Accettova pripadnost levici, obstoj podzemnih dogovorov, pomoč Jourove levici pri prevzemu RTV SLO, gre za nadaljnjo hudo sramoto slovenskega sodstva, za rečeno kazensko pravno – nadaljevano kaznivo dejanje,” je prepričan nekdanji kazenski sodnik Zvjezdan Radonjić.
Za ustavnega sodnika Mateja Accetta je bilo že dolgo znano, da ima močne ambicije postati sodnik na Sodišču Evropske unije. To naj bi bil tudi razlog, da je v spornih okoliščinah glasoval proti zadržanju novele zakona o RTV, ki je omogočila politični prevzem nacionalnega medija. V igri naj bi bile ponudbe, ki bi mu to tudi omogočile – od slovenske politike, pa vse do Vere Jourove, ki bi mu pomagala pri evropskih odločevalcih.
Vsi indici kažejo, da so bile napovedi točne in da gre pri tem za prvovrstni primer korupcije, ko se je sodnik prodal za dobro plačano službo. Poleg Accetta se za položaj poteguje še sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Marko Bošnjak, ki pa mu mandat poteče naslednje leto.
“Slovensko pravosodje že desetletja meče razvidno, sledljivo luč samo nase. Luč anarhije, premreženosti, klientelizma, nepotizma, nekrofilije, antistrokovnosti. Epizode te vrste so stalnica, ni bojazni, da se bo zgodilo kaj spodobnega,” je novico komentiral nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjič.
Predsednik US Matej Accetto se je odločil kandidirati za pomembno funkcijo v evropskih institucijah, kar se evropskemu poslancu Milanu Zveru zdi sicer povsem razumljivo, a hkrati opozarja, da je odprtih več vprašanj glede vladavine pravice v Evropski uniji. “V zadnjem času je vse bolj očitno, da se v EU uporabljajo dvojna merila pri ocenjevanju stanja pravne države, kar postaja problematično. Evropski parlament vsako leto sprejema poročila o stanju pravne države, tokrat bo vanj vpeto tudi poročilo o medijski svobodi,” opozarja Zver.
V ozadju Acettove kandidature se poraja več vprašanj, predvsem zaradi obiska evropske komisarke Vere Jourove v času presoje ustavnosti Zakona o RTV. Ustavno sodišče je odločilo, da zakon obstane, kar je sprožilo ugibanja, da bi lahko bila nagrada za podporo Jourove in domače ravni politične elite pri Acettovi kandidaturi za slovenskega predstavnika na Sodišču Evropske unije (SEU) v Luksemburgu. Radonjič meni, da v kolikor drži Accettova pripadnost levici, obstoj podzemnih dogovorov, pomoč Jourove levici pri prevzemu RTV SLO, da “gre za nadaljnjo hudo sramoto slovenskega sodstva, za rečeno kazensko pravno – nadaljevano kaznivo dejanje. Kupčija po načelu daj-dam je v skladu z delovanjem tako našega kot tudi evropskega prava.” Pri tem izpostavlja gradivo Boštjana M. Zupančiča, ki je o tem dosti pisal.
Ker še danes ni znano, o čem točno sta Jourova in Accetto govorila v zvezi z Zakonom o RTV, je evropski poslanec Zver stopil korak dlje in vložil tožbo proti Evropski komisiji. “Jaz sem dal odgovor na njihov odgovor in pričakujem, da bo v nekaj dneh sodba padla. Je pa res, da komisija kar močno brca tik pred zdajci,” je dejal Zver in dodal, da se Evropska komisija v zdaj še stari sestavi močno prizadeva spraviti pod streho določene ključne strateške zadeve, kot so določena imenovanja v agencije in evropske institucije, pa tudi podrobnosti glede zelenega dogovora.
Komisija tik pred zamenjavo svojih članov še vedno aktivno sprejema ključne odločitve, kar je sprožilo dvome o tem, ali bo nova sestava prinesla pomembne spremembe ali pa bo kontinuiteta prejšnjih praks ostala nedotaknjena. V ozadju političnih iger pa ostaja vprašanje o usodi evropske industrije in kmetijstva. Medtem ko leve stranke v EU podpirajo trajnostno kmetijstvo in stroge okoljske standarde, so mnogi kritični, da te politike škodijo evropskim proizvajalcem in industrijam, med njimi avtomobilski. Evropski parlament, kjer so socialisti, liberalci in zeleni utrdili svoje pozicije kljub prejšnjemu porazu, zdaj oblikuje prihodnost Evropske unije.
To je hudo spoznanje
Dejstvo je, da je močvirje slovenskega pravosodja in politike zabredlo v takšne vode, v kakršne si v preteklosti niti jugoslovanski oblastniki ne bi upali. Slednje je prav tako komentiral nekdanji sodnik, ki je ob tem poudaril, da je bila “Jugoslavija resna država z notranjo konzistenco pravnega reda. Lahko debatiramo o vrednostnih parametrih resnično nedemokratične družbe, toda v pravnem redu ni bilo toliko vseh možnih pomanjkljivosti. Hudo je spoznanje, da po treh desetletjih sodobna Slovenija ni razvila mehanizmov pravne države.”
Tanja Brkič