Ker slovenski šolarji zaostajajo za vrstniki iz držav OECD pri znanju na področju področjih matematike, naravoslovja, bralne pismenosti in finančne pismenosti, smo se z dr. Borutom Rončevićem, novim ministrom za izobraževanje, znanost in mladino, pogovarjali, kaj storiti.
Rončević, ki je že na predstavitvi pred pristojnim parlamentarnim odborom omenil, da mora biti šola ideološko nevtralna, je med drugim izrazil zaskrbljenost zaradi upada znanja pri naravoslovnih predmetih, se je med drugim dotaknil tudi nadarjenih otrok, ki jih je dozdajšnji izobraževalni sistem silil v lažno enakost in povprečje. »Mladim talentom moramo omogočiti stik z vrhunskim znanjem in najboljšimi mentorji že v času šolanja,« je dejal.
Gospod minister, v koalicijski pogodbi je zapisano, da mora biti šola ideološko nevtralna. To ste tudi vi poudarili na vaši predstavitvi. Kaj to pomeni? Vi ste denimo izpostavili, da otroci na različnih področjih spoznajo različne teorije, ne samo ene.
Ideološka nevtralnost šole ne pomeni, da se učenci ne seznanjajo z različnimi idejami, teorijami, pogledi, družbenimi pojavi ali dejstvi. Pomeni pa, da šola ni prostor politične, ideološke ali svetovnonazorske indoktrinacije. Šola ne uči kaj misliti, ampak kako misliti. Naloga šole je, da mladim posreduje kakovostno znanje, razvija kritično mišljenje ter jih usposablja za samostojno presojo informacij in argumentov. Starši imajo pri oblikovanju vrednot in svetovnega nazora otrok osrednjo vlogo, šola pa mora to vlogo spoštovati. Učiteljem zaupamo kot strokovnjakom, da učence vodijo do razumevanja kompleksnosti sveta, ne pa do vnaprej predpisanih ideoloških zaključkov. Prepričan sem, da je sposobnost kritičnega razmišljanja ena najpomembnejših kompetenc za življenje v sodobni demokratični družbi.
Zadnji rezultati raziskave PISA (za leto 2022) so pri slovenskih 15-letnikih razkrili opazen upad znanja na vseh treh ključnih področjih: matematiki, naravoslovju in bralni pismenosti. Kaj storiti?
Rezultate PISA moramo vzeti zelo resno. Trend upadanja znanja zaskrbljujoč. Morali bi iti navzgor in ne navzdol. Naš cilj mora biti, da se vrnemo med najuspešnejše države. To zahteva osredotočenost na temeljna znanja, predvsem na bralno pismenost, matematiko in naravoslovje, saj predstavljajo osnovo za nadaljnje učenje in uspešno vključevanje v družbo ter gospodarstvo. Posebno pozornost je potrebno nameniti zgodnjemu odkrivanju učnih primanjkljajev, dodatni podpori učencem, ki zaostajajo pa tudi odkrivanju in podpori talentov, ter krepitvi kakovosti poučevanja. Ob tem želimo s učiteljem zagotoviti avtonomijo in jih birokratsko razbremeniti, da se bodo lahko čim bolj posvečali pedagoškemu delu. Pomembno je tudi, da pri oblikovanju ukrepov izhajamo iz podatkov, raziskav in dobrih praks doma in v tujini. Šolski sistem moramo razvijati na podlagi dokazov, ne ideologije.
Kaj pa glede finančne pismenosti? Tudi tukaj slovenski otroci dosegajo podpovprečne rezultate. Progresivni mediji vključno z Branimirjem Štrukljem so to pred leti pospremili z besedami, da za splošno izobrazbo finančna pismenost ni pomembna, saj je del neoliberalne ideologije.
Osebno ne vidim nobenega razloga, da bi bila finančna pismenost ideološko vprašanje. Razumevanje osebnega proračuna, obresti, inflacije, davkov ali kreditov ni ne levo ne desno. Gre za znanje, ki ljudem pomaga sprejemati boljše odločitve v vsakdanjem življenju. Naloga šole je, da mladim daje znanje in kompetence za življenje, finančna pismenost pa nedvomno sodi mednje. Dijaki se pri matematiki učijo obrestno obrestnega računa, ali je narobe, če se ob tem naučijo še, kako to lahko reši izziv njihove pokojnine?
Finančna pismenost ni pomembna le za upravljanje osebnih financ. Pomembna je tudi za delovanje demokracije. Finančno pismeni državljani bolje razumejo, kako nastajajo javni prihodki, kdo plačuje davke in kako se ta denar porablja. Zato bodo takšni državljani od politikov pogosteje zahtevali odgovore glede porabe davkoplačevalskega denarja, postavljali vprašanja o učinkovitosti javnih programov ter kritično presojali predloge novih davkov, prispevkov in drugih javnofinančnih ukrepov. Menim, da je to dobro. Demokracija je močnejša, kadar državljani razumejo finance in od izvoljenih predstavnikov zahtevajo odgovorno ravnanje z denarjem, ki ga ustvarjajo davkoplačevalci.
V razredih, mislim predvsem na osnovno šolo, sedijo učenci z zelo različnim znanjem: nekateri težko spremljajo, drugi se dolgočasijo. Slovenski izobraževalni sistem, vsaj meni se tako zdi, je ves čas težil k povprečnosti. Kako najbolj nadarjenim zagotoviti, da se ne bodo utopili v povprečnosti? Ti najbolj nadarjeni bodo v prihodnosti nosilci razvoja, znanja in blaginje. Mislim, da potrebujemo odličnost.
Drži. Eden od poslancev na zaslišanju je celo poudaril, govorim po spominu, da bodo s koalicijsko pogodbo načrtovane spremembe pripeljale do elitizma, pomembna pa je enakost. Jaz pa jasno ločim med enakopravnostjo, ki je absolutno pomembno načelo in pomeni, da imamo enake možnosti, in enakostjo, ki je siljenje ljudi v enak rezultat. Saj ne želimo vzgajati dronov. Prepričan sem, da Slovenija ne sme biti država, ki se boji odličnosti. Naša naloga je, da vsakemu otroku pomagamo doseči poln potencial, ta pa je pri najbolj nadarjenih drugačen. Odličnost ni privilegij. Odličnost je razvojna nujnost. V učilnici želimo učiteljem omogočiti večjo fleksibilnost pri delu z nadarjenimi učenci. Kjer je smiselno, želimo spodbujati diferenciacijo pouka, zahtevnejše naloge, projektno delo, raziskovalne aktivnosti in hitrejše napredovanje pri posameznih predmetih. Nadarjen učenec ne sme biti kaznovan z dolgčasom samo zato, ker snov osvoji hitreje od vrstnikov. Zunaj učilnice pa želimo dodatno okrepiti mrežo tekmovanj, raziskovalnih taborov, poletnih šol, centrov odličnosti, mentorstev ter sodelovanja z univerzami, raziskovalnimi inštituti in gospodarstvom. Mladim talentom moramo omogočiti stik z vrhunskim znanjem in najboljšimi mentorji že v času šolanja.
Jože Biščak