Državni zbor je končno sprejel zakon o pokopu žrtev povojnih pobojev, a se levica še naprej krčevito oklepa demagogije o »ideološkem zakonu« in »razdoru«.
To je popolno sprevračanje dejstev. Pri tem zakonu ne gre za politiko, temveč za osnovni civilizacijski dolg do tisočev nepokopanih. Medtem ko tranzicijski levičarji poskušajo zamegliti preteklost, nas arhivski dokumenti opominjajo na nujnost te zakonodaje, saj črno na belem dokazujejo, da je bil komunistični teror sistematičen.
Dokaz za to je tudi zgodovinsko gradivo iz knjige “Leta strahote na Ižanskem”, ki izpričuje, da so komunisti imeli v Iški soteski svojo komando in “sodišče”, od koder se jetniki, ki so jih tja ponoči dovažali, niso več vrnili. Trupla so metali v jarke, brezna ali neposredno v strugo reke Iške. Najbolj srhljivi so dogodki iz sredine maja 1942 pod Krimom. Tam so komunisti nasilno zbrali ter v sotesko pregnali večjo skupino Romov izpod Krima, iz Vrbljen in Podpeči. Na Benkovem travniku so brez kančka usmiljenja postrelili vse po vrsti: otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu je takrat končalo 43 nedolžnih žrtev, zaradi česar je Iška postala eno samo veliko pokopališče.
Zapisi razkrivajo tudi nepredstavljive krutosti, kot je bil umor domačinke Mire Lampret, rojene Rozman, z Iga. Njo so ustrelili, njeno majhno hčerko pa so partizanski krvniki zverinsko pokončali tako, da so jo prijeli za pete in z glavo udarili ob drevo.
Takšna brutalnost do civilistov razbija vsakršen poskus opravičevanja tistih, ki še danes branijo dediščino revolucije in nasprotujejo pieteti. Zato je dosledno izvajanje novonastalega zakona naša moralna in civilizacijska dolžnost.
Petra Janša