Levica uničuje zahodno civilizacijo, je prepričan ameriški sekretar Marco Rubio. ZDA napovedujejo boj proti tej civilizacijski nadlogi, kaj pa Evropa in Slovenija?
V Washingtonu je potekalo srečanje predstavnikov več kot 60 držav, ki ga je gostila administracija predsednika Donalda Trumpa. V ospredju razprav je bilo vprašanje levičarskega političnega nasilja, ki ga je ameriški državni sekretar Marco Rubio označil za eno izmed oblik ekstremizma, ki je bila v preteklih letih po njegovem mnenju pogosto spregledana. Rubio je države pozval k tesnejši izmenjavi informacij in obveščevalnih podatkov, saj naj bi bile tovrstne skupine zaradi čezmejnih povezav vse bolj organizirane. Prav tako je dejal, da se je varnostna politika Zahoda osredotočala predvsem na grožnjo islamskega terorizma, medtem ko naj bi pri političnem nasilju skrajne levice obstajala pomembna slepa pega: “Predolgo je imela naša protiteroristična doktrina slepo pego – ko je šlo za ekstremistično nasilje politične levice”, je poudaril ameriški državni sekretar.
ZDA se očitno pomikajo v pravo smer v boju proti ekstremizmu, ki pa ostaja v Evropi omejen predvsem na domnevni “desni ekstremizem“. Zaradi močnega vpliva levice smo tako velikokrat priča preprosto smešnim trditvam, da so določeni desni aktivisti skrajneži le zaradi njihovih načel, medtem ko levčarji niso označeni za skrajneže tudi, ko povzročijo, da Berlin sredi zime ostane brez elektrike, pretepajo ljudi s kladivi ali celo koga ubijejo, kot se je zgodilo letos februarja v Franciji, ko so antifa suroveži do smrti pretepli mladega katoličana in domoljuba Quentina Deranqueja. Že pred tem je Evropski parlament sicer s tesno večino izglasoval imuniteto za poslanko Levice (The Left) Ilarie Salis, eno članic kladivarske tolpe, ki je v Budimpešti s kladivom napadala naključne ljudi, za katere je domnevala, da se bodo udeležili takrat organiziranega nacionalističnega shoda.
Čeprav zaenkrat še nikogar niso ubili (za razliko od svojih morilskih predhodnikov, ki so na tisoče ljudi zmetali v jame), imamo tudi v Sloveniji izrazito problematiko skrajne levice. Grožnje in pozivi k smrti določenih politikov, tudi grozilna pisma z metki, so očitno bolj sprejemljiva od domoljubnih shodo za remigracijo, ob katerih skoči v zrak velik del politike in civilne družbe s predsednico Natašo Pirc Musar na čelu. Ob tem je le vprašanje časa, kdaj bo kdo od besed prešel k dejanjem – kdaj bodo tisti, ki pozivajo k smrti “janšistom” in s tovrstnimi sovražnimi slogani zastrupljajo javno razpravo, začeli napadati ali celo moriti ljudi zaradi njihovih volilnih preferenc? Levičarski aktivisti so poleg groženj že dokazali, da nadvse radi vandalizirajo tujo lastnino, več pa je bilo tudi agresivnih konfrontacij, sploh v obdobju pandemije.
Ravno zaradi naraščajoče grožnje levega ekstremizma, ki ga mediji velikokrat ščitijo ali celo opravičujejo, bi morala slovenska vlada posnemati Belo hišo in napovedati boj proti levici, ki v svojem patološkem sovraštvu presega demokratično pluralnost in predstavlja grožnjo za našo družbo in širšo civilizacijo.
Za naš medij je Rubiovo bojno napoved, kot tudi problematiko levice v Sloveniji, komentiral filozof in publicist Andrej Drapal. Na naše vprašanje ali meni, da bi bilo treba oster boj levici napovedati tudi v Sloveniji, je kratko in jedernato odgovoril z odločnim “da”. Ko smo ga povprašali zakaj, pa je spomnil na izjavo Jerneja Vrtovca: “Se spomnite njegove izjave, ko ga je neka novinarka vprašala, če obžaluje kakšne napake iz preteklosti. No, Vrtovec je odgovoril, da sicer vsi delamo napake, da pa resnično obžaluje le to, da je nekoč verjel, da se z levico lahko sodeluje ali pogovarja.” Ob tem Drapal dodaja: “Sam sem sicer pripadnik negega splošnega načela o kohabitaciji, a z njimi se žal res ne da komunicirati ali kakorkoli sodelovati.”
Kljub temu ima Andrej Drapal svoje skrbi glede izjave Marca Rubia: “V primeru levice se absolutno strinjam z njegovimi besedami, kot tudi s tem, da bi bilo potrebno tak pristop imeti tudi pri nas. Me pa skrbi, da se bo njegova napoved izkazala za prazne besede, saj smo že večkrat poslušali takšne govore, a na koncu ni bilo tudi enakega ukrepanja, temveč ostane le pri besedah.”
Seveda se je ob vsem tem treba vprašati zakaj so levičarji že v svoji naravi tako totalitarni, da se je z njeme nemogoče racionalno pogovarjati ali sklepati kompromise? “Zaščita privilegijev“, odgovarja Drapal. “Že sam pogovor pomeni odstopanje od njihovih stališč in ogrožanje njihovih privilegijev. Če se pogovarjamo o različnih odtenkih socialne države ali o zasebni lastnini to že pomeni, da lahko pridemo do sprememb, to pa seveda ogroža levičarje”, pove Drapal in opozori na to, da v racionalnem pogovoru pride lahko do tega, da nekdo spozna svojo zmoro ali pa se nauči česa novega, zaradi česar morda spremeni svoja stališča, a pri levičarjih to ni možno, saj je njihov glavni cilj zaščita privilegijev. “Sicer pa to ni edini razlog, a je eden od glavnih razlogov, bi se pa o vseh razlogih lahko pogovarjali še ure in ure”, zaključi Drapal.
A. S.