Pred dnevi je prebujene razburil oglas zasebnika, ki bi oddal stanovanje le »redno zaposlenemu slovenskemu državljanu«. »Diskriminacija!« so kričali izza okopov.
Oglasil se je, kakopak, tudi zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, češ da tak oglas pomeni »neenako obravnavo potencialnih najemnikov na podlagi njihovih osebnih okoliščin, zlasti državljanstva in družbenega položaja«. Zadevo zdaj obravnava tržna inšpekcija, pogromu proti zasebniku pa se je pridružila tudi predsednica Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Katarina Bervar Sternad, ki je zažugala, da ne glede na zasebno lastnino, mora najemodajalec oddajati nepremičnino pod nediskriminatornimi pogoji.
Skrb vzbujajoče je, kako si predstavniki države, kar Lobnik in Bervar Sternadova sta, vse bolj domišljajo, da lahko s položaja moči določajo, komu zasebnik lahko odda stanovanje. Popolnoma so zamešali pojme, nihče zadeve ne poveže s pravicami in svoboščinami posameznika.
Država ne sme diskriminirati, zasebnik lahko
Bodimo jasni. Da se v odnosu med državo in posameznikom prepove diskriminacija, je smiselno. Ko imaš opravka z državo ali državnim uradnikom, te ta ne sme diskriminirati; se pravi, ne sme ti odreči storitve, ker si denimo nezaposlen, črnec, gej ali skrajni desničar (levičar). To ne velja za zasebnike (posameznike ali podjetja), ki lahko komurkoli in iz kateregakoli razloga odrečejo storitev, prodajo blaga ali oddajo stanovanja. Če temu ne bi bilo tako, bi to pomenilo resno kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Se spomnite, kako je sindikat Mladi plus sprožil gonjo proti gostincu, ki je objavil oglas, da za vodjo kavarne v Prekmurju iščejo »mlajšo osebo ženskega spola«. In kako so se zganile vse mogoče inšpekcije, češ da je to diskriminacija. Res je, da zakon o delovnih razmerjih v 27. členu določa, da delodajalec ne sme objaviti prostega delovnega mesta samo za moške ali samo za ženske in dajati prednosti nekaterim (starost), toda ta zakon je v nasprotju z ustavo, kjer smo pri naslednji težavi. Ustava je namreč v nasprotju sama s sabo. Po eni strani zagotavlja svobodno podjetniško pobudo in svobodo govora, po drugi strani to omejuje.
Pravica do diskriminacije
Na tej točki naletimo na nerazumevanje vlog v družbi. Država, politika in aktivistične skupine mislijo, da kar velja za državo, mora veljati tudi za zasebnike. Ni res. Omenjeni zakon in ustava na tem mestu sta velika napaka. Prav je, da diskriminacija ni dovoljena, a le ko gre za državo in njene institucije. Ko pa beseda nanese na zasebnike (posameznike ali podjetja), se diskriminaciji ni mogoče izogniti, ker diskriminiramo praktično vsak dan, vsaka naša odločitev je na načelni ravni diskriminatorna. Če bi črkobralsko gledali zakon in ustavo, bi bili vsi v zaporu. Zato ker se meša sfera države s sfero zasebnikov v njihovih medsebojnih odnosih.
Na ravni države morajo biti pred zakonom vsi enaki, tega posamezniku v odnosu z drugimi posamezniki ni treba upoštevati. Lahko diskriminira. Če si nekdo prijatelje izbira med Slovenci izključno zato, ker ne mara tujcev, je to njegova diskrecijska pravica. In obratno. Ni sicer družbeno korektno in sprejemljivo, kar pa ne spremeni dejstva, da ima to pravico. Nihče namreč ne more nikogar prisiliti, da bi bil s kom prijatelj, če tega ne želi. Prav tako nihče ne more nikomur odrekati pravice, da stanovanje odda pod pogoji, ki jih on postavi.
Antidiskriminacijske politike in zakoni pomenijo: (prvič), omejevanje svobode (država nima pravice siliti ljudi, da se družijo z nekom ali nekoga zaposlijo, če sami tega ne želijo); (drugič), poseg v zasebno lastnino (država sili zasebnike, da v svojih lokalih ali trgovinah zaposlijo ljudi, ki jih ne želijo ali da oddajo stanovanje pod pogoji države); (tretjič), nedoslednost oblasti (zakaj država ne bi uredila tudi tega, v koga se zaljubimo ali za kateri nogometni klub navijamo, saj takrat najbrž tudi diskriminiramo).
Vsakdo ima pravico, da diskriminira. Gre za pravico, da človek svobodno odloča, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, s kom želi delati in s kom ne, komu bo oddal nastanitev in komu ne. In se za te odločitve nima komurkoli za karkoli opravičevati.
Jože Biščak, K.H.