Končno se je pojavil nekdo, ki se je odločil, da bo skušal narediti konec financiranju levičarskih ideoloških projektov z davkoplačevalskim denarjem. Na vladni spletni strani smo namreč zasledili, da je ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino objavilo predlog zakona o prenehanju Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije.
Gre za ustanovo, za katero je verjetno le malo državljanov sploh slišalo. To seveda ni akademija v pravem pomenu besede – ali sploh kakšna znanstveno-raziskovalna ustanova. Govorimo o druščini ljudi, ki resda v glavnem delujejo v akademski sferi – ali so delovali (saj jih je kar precej že v poznih letih). Vendar je večina od njih znana predvsem ali izključno po politično-ideološkem aktivizmu. Gre za abonirane pisce javnih pisem, podpisnike peticij in pobudnike referendumov – vselej v korist leve politične opcije, običajno njenega najbolj radikalnega dela. Njihovo delovanje je povsem v sozvočju z uličnimi protestniki, ki se angažirajo vselej, ko nastopi mandat »napačna« vlada.
Ta kvaziakademija je torej zgolj fasada za politično agitacijo. A samo po sebi s tem ne bi bilo nič narobe, če bi se financirala z zasebnimi prispevki svojih podpornikov. Vendar ni tako. Za njeno proračunsko financiranje je Golobova vlada sprejela kar poseben zakon. Nova vlada pa ga želi ustaviti. To je izzvalo veliko ogorčenje članov »akademije« in skupaj z njimi celotne leve scene. Tako so začeli pisariti javna pisma – seveda, za večino njih je to najljubša dejavnost –, v katerih zatrjujejo, da je ta ustanova skorajda nepogrešljiva za slovensko znanost in družbo kot celoto. A njeni znanstveni dosežki so zelo pičli. Dejansko gre za še enega od kanalov za nagrajevanje »zaslužnih« kadrov.
Zanimivo je, kako zelo radi se levičarji sklicujejo na okoljsko problematiko in v tem okviru še posebej na trajnostni razvoj in t. i. zeleni prehod. Zelena je dejansko postala nova rdeča, kot je pred leti dejala Tanja Fajon. A to pravzaprav ni naključje. Današnji ekologizem sodi v okvir ideoloških tokov novodobnega levičarstva. Z drugimi ga druži odpor do kapitalizma in na njem utemeljenega družbenega reda. Ta namreč velja za glavnega krivca za degradacijo okolja, saj s svojo tržno logiko teži k stalni rasti, kar domnevno ogroža ekološko ravnovesje in sonaravni razvoj. Vendar pri tem levičarski ekologisti ne upoštevajo, da so sistemske alternative kapitalizmu, kot je bil komunizem s svojim planskim gospodarstvom, povzročile bistveno hujše uničevanje okolja. Te posledice so v nekdanjih komunističnih državah vidne še danes.
Druga skupna točka vseh levičarjev pa je težnja po socialnem inženiringu. Nadvse si želijo usmerjati življenje ljudi in oblikovati njihove značaje v skladu z lastnimi ideološkimi postulati. Podobno kot so si komunisti zadali za cilj ustvariti »novega človeka«, ki bo »osvobojen« meščanskih vrednot in morale. To si prizadevajo doseči z državno regulativo – se pravi z zakoni, predpisi in odloki, ki bodo ljudem zapovedovali, kaj smejo in česa ne smejo početi.
Domnevna skrb za okolje je tako rekoč idealna krinka za vsiljevanje levičarske ideološke agende. Pri tem v bistvu sploh ne gre za zmanjševanje onesnaževanja ali ohranjanje naravne dediščine. Če bi šlo za to, potem novodobni okoljevarstveniki denimo ne bi nasprotovali jedrski energiji, ki je eden najbolj čistih, torej za okolje najmanj obremenjujočih virov. Ključni cilj je nadzor nad državljani. Pogosto lahko iz njihovih vrst poslušamo, da je za dobrobit sonaravnega razvoja treba »spremeniti zavest ljudi in njihov življenjski slog«. A tu ne gre samo za odnos do okolja, ampak tudi za odnos do drugih vprašanj, ki so del doktrinarnega korpusa nove levice. Kar je torej ključno, ni varovanje narave, ampak vzdrževanje ideološke hegemonije.
Matevž Tomšič, revija Demokracija